Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

November 2018
P T S Č P S N
« Jan    
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930  

Arhiv

Cecina

15.04.2009

O cecini sem že pisala v eni izmed objav, preden sem odšla v Piso. Je pač ena izmed takšnih »znamenitosti« Pise, ki je ne pozabiš kar tako. Recept je simpl, ko pasulj, ampak do tega še pridemo … Poleg znamenitosti »Bagni di Nerone« (v kateri kakopak prebivajo klošarji) se nahaja picerija »Al bagno di Nerone« in tu sem na poti domov vedno kupovala tudi cecino … Nekaj časa je trajalo, preden sem se naučila pravilno naročiti cecino – prodajajo jo namreč na 10 dekagramov (ital. un etto), potem pa je šlo kot po maslu. Poleg tega je cecina dejansko ena zelo zelo (ampak res zelo) mastna omleta, sicer pečena v peči, je pa iz same čičerikine moke in vode (in olja seveda, veliko olja).

Bagno di Nerone

Al bagno di Nerone

cecina2

cecina1

Nič lažjega kot to – v Pisi sem si kupila pol kilograma čičerikine moke, vodo imamo doma, z oljem sem pa vseeno malo »šparala«, mi vest ni pustila … ne vem, ali je bilo krivo, da pečice nisem dovolj ogrela, ali sem dala preveč vode, premalo olja ali pa nekaj čisto tretjega … Cecina (ki naj bi sicer bila za pripravo tako zelo enostavna) ni uspela … V omari ostaja še 300 gramov čičerikine moke. Mislim, da bom naslednjič malo priredila tale toskanski recept. Pa saj ne bo nihče vedel, ane?

Pa še to … Ker do sedaj še nihče ni uganil, kam se odpravljam konec tedna, lahko namignem le še, da bom jedla eno drugo cecino, ne italijansko in ne vegetarijansko …

PoGrrrrej še:

Mašinerija

Svet je majhen … Pisa pa še manjša

Privzdignjena krilca

  • Share/Bookmark

V rož’cah …

9.04.2009

Že kar nekaj časa je, od kar sem se vrnila v domovino, pisanje bloga doma pa se nikakor ne more primerjati s tistim, ko se švercaš pri sosedu in upaš, da bo povezava zdržala še naslednjih par besed. Pri povezavi 24 ur/dan bloganje pač ni več tako zanimivo. V tem času se je v Sloveniji zgodil tudi prehod iz zime v pomlad, čez noč je zacvetela »moja« češnja, na vrtu sem opazila cvetoče narcise, za katere sploh nisem vedela, da so tam … jih je pač prejšnja leta kosilnica prehitela, ker je »upravljalec« kosilnice mislil, da gre za plevel.

cvetoča češnja

Cveti celo božični kaktus. Kar 20 popkov oz. cvetov sem naštela … ne vprašajte, kako in zakaj. Ne vem. Očitno je U. lepo skrbel za rož’ce v tem času, ko me ni bilo. Imam pa še nekaj starih »grehov« in treba je blogec apdejtat še s par fotkami iz »študentske« Pise …

Študentska menza …

menza2

menza1

Študijski kotiček in študijsko gradivo …

študij2

študij1

Iz Pise ostaja še en kulinarični zapis, že naslednji teden se pa tako ali tako spet odpravljamo na pot … Le kam gresta Meeya in Grrrr…?

PoGrrrrej še:

Alarm v SNS

Najina Pisa

Najina Pisa – drugič

  • Share/Bookmark

Svet je majhen … Pisa pa še manjša

23.03.2009

Pisa je pravzaprav eno malo večje selo. Vsak pozna vsakega, vsak o vsakomur ve vse … vsaj tako se zdi (vse dokler se ne približaš hiperturističnemu delu s postrani stolpom na čelu, seveda). Prvič sem to opazila, ko sem v centru na daleč ugledala lastnico stanovanja. »Sošolce« srečujem praktično vsak dan na različnih koncih mesta, v menzi so sami stari znanci. Ko kupujem bone, me gospa, ki jih prodaja, že na daleč veselo pozdravlja. Točno vem, katera gruča nadležnih Erasmus Špancev prehiteva vrsto in vem tudi, katera kuharica daje večje porcije. V knjižnici mi knjižničarka pusti knjigo za čez vikend (čeprav bi morala knjigo v petek vrniti), ne da bi ji pustila osebni dokument (kar je oh in sploh nujno). Zadnjič sem nesla vrnit eno knjigo in ji je v programu zapiskalo, da nečesa nisem vrnila. Brez da bi ji karkoli rekla, je že vedela, da sem knjigo dva dni nazaj vrnila. Danes sem ugotovila še, da je moj profesor skorajdane sosed. V trgovini že poznajo moj PIN in sploh ni več treba, da ga vtipkam. He he, saj ne. Edini misterij Pise ostaja sosed, ki mu »kradem« internet … babica v stanovanju na desni verjetno nima brezžične povezave, sosedje na levi, ki se šele vseljujejo, najbrž tudi ne. Mogoče je last histeričnega para, ki ga vsak večer poslušam, če nimam radia dovolj naglas. Dejansko kregancije ne sovpadajo z »odprtim« dostopom do interneta. Mogoče je to to. Ah ja, ravno se človek navadi, pa že je treba domov …

PoGrrrrej še:

Alarm v SNS

Postrani

Beseda ni konj

  • Share/Bookmark

Privzdignjena krilca

20.03.2009

Že navsezgodaj zjutraj me je zbudilo ropotanje škur, tako da sem mislila, da se bliža najmanj orkan Katrina. Tako hudo ni, je pa Pisa vseeno čisto drugačna v teh vremenskih razmerah. Dekleta s privzdignjenimi krilci … nune z rutami čez obraz … ljudje z razpihanimi kapucami na glavi … »pijani« kolesarji … golobi, ki jih zanaša sem in tja … plastične vrečke v zraku … prevrnjena kolesa in začasni prometni znaki … vesele zastave in zastavice, ki so končno prišle na svoj račun … hoja kot plavanje proti toku … skoraj nemogoče dihanje, ne da bi v usta dobil kakšno smet … rjuhe, ki se sušijo kot za stavo … čudni zvoki, ki se širijo po stanovanju … V mestu je tramontana in baje vedno traja tri dni. Še jutri torej in potem se bo mogoče tudi tisti postrani stolp spet postavil pokonci. Ni čudno, da je tako nagnjen, pri takem vetru tudi jaz ne morem stati čisto naravnost.

PoGrrrrej še:

Postrani

Najina Pisa

Najina Pisa – drugič

  • Share/Bookmark

Najina Pisa – drugič

18.03.2009

Nedelja je pač kjerkoli na svetu nedeljska in zato je bila odločitev na dlani – nedeljo preživeti nedeljsko. Torej jutranje (če se temu sploh še lahko tako reče) poležavanje, obilen zajtrk in potem na nedeljski sprehod po Pisi. Zelo na izi, da ne bo pomote. Ko sva prišla do Arna, sva zagledala skupino kajakašev in očitno je bilo, da se na reki odvija tekmovanje.

2009-03-15 256

V smeri toka sva se odpravila do starta, vmes pa pofotkala še prelepo gotsko cerkvico Santa Maria della Spina in še stolp (kakopak) Guelfa, s katerega je baje tudi lep razgled. Na turističnih informacijah sicer imajo neke prospekte o tem stolpu, vendar je vse skupaj izgledalo zelo zapuščeno s stalnico v vseh znamenitostih mesta – klošarji. Se pač znajdejo po svoje in če ne drugega poiščejo zavetje na lepih mestih.

2009-03-15 269

2009-03-15 303

Potem je prišlo na vrsto navijanje za »naše«. »Vai Mario, vai!« in nihče ni opazil, da nisva »njihova«.

2009-03-15 310

O kosilu raje ne bom razpredala, čeprav samo kosilo je bilo fantastično, ampak sem bila jaz tako sitna, da bolje, da se ne spominjam tistih trenutkov. Po kosilu (njami) sem dobila še sladoled in vse je bilo v najlepšem redu.

Dolgo časa sem se z vsemi štirimi upirala ideji, da bi spet šla na Piazzo del Duomo, kjer med drugim (postrani) stoji tudi znameniti stolp, ampak na koncu ni bilo druge, je bilo treba iti pomagat hordi turistov podpirat tisto reč. Ah, kompromisi …

2009-03-15 320

PoGrrrrej še:

Postrani

Najina Pisa

Alarm v SNS

  • Share/Bookmark