Cecina
O cecini sem že pisala v eni izmed objav, preden sem odšla v Piso. Je pač ena izmed takšnih »znamenitosti« Pise, ki je ne pozabiš kar tako. Recept je simpl, ko pasulj, ampak do tega še pridemo … Poleg znamenitosti »Bagni di Nerone« (v kateri kakopak prebivajo klošarji) se nahaja picerija »Al bagno di Nerone« in tu sem na poti domov vedno kupovala tudi cecino … Nekaj časa je trajalo, preden sem se naučila pravilno naročiti cecino – prodajajo jo namreč na 10 dekagramov (ital. un etto), potem pa je šlo kot po maslu. Poleg tega je cecina dejansko ena zelo zelo (ampak res zelo) mastna omleta, sicer pečena v peči, je pa iz same čičerikine moke in vode (in olja seveda, veliko olja).
Nič lažjega kot to – v Pisi sem si kupila pol kilograma čičerikine moke, vodo imamo doma, z oljem sem pa vseeno malo »šparala«, mi vest ni pustila … ne vem, ali je bilo krivo, da pečice nisem dovolj ogrela, ali sem dala preveč vode, premalo olja ali pa nekaj čisto tretjega … Cecina (ki naj bi sicer bila za pripravo tako zelo enostavna) ni uspela … V omari ostaja še 300 gramov čičerikine moke. Mislim, da bom naslednjič malo priredila tale toskanski recept. Pa saj ne bo nihče vedel, ane?
Pa še to … Ker do sedaj še nihče ni uganil, kam se odpravljam konec tedna, lahko namignem le še, da bom jedla eno drugo cecino, ne italijansko in ne vegetarijansko …
PoGrrrrej še:
Svet je majhen … Pisa pa še manjša