Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

November 2018
P T S Č P S N
« Jan    
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930  

Arhiv

Capileira

13.07.2009

Ker je dni do naslednjega potovanja le še nekaj in ker imam še par starih dolgov, bo najbolje, da se čim prej lotim naše zadnje postaje v Španiji – tipično andaluzijsko bele vasice Capileire. Na skoraj 1500 metrih nadmorske višine se skriva tale biserček. Dostop do vasi je kakopak po ovinkasti cesti, ampak saj smo jih vajeni. Za kakšne treking počitnice po Sierri Nevadi je super izhodišče, če pa bi človek želel biti stacioniran v Capileiri in si ogledati še druge dele Andaluzije, tega ne priporočam. Sama vasica je simpatična, lepo urejena in polna turistov. Gospa na turističnih informacijah nam je povedala, da je Capileira pogost cilj enodnevnih izletov, ki jih organizirajo za upokojence in tudi mi smo jih videli v gručah. Ker tudi sama vas ni povsem na ravnem terenu, jih je kar malo težko gledati, kako se s težavo kobacajo od trgovine do trgovine, od bara do restavracije. Ampak potem, ko jih avtobus obnemogle pobere za vrnitev v dolino, pa se le lahko pohvalijo, da so osvojili drugo najvišjo vas v Španiji.

Picture 600

Picture 605

Picture 610

Picture 622

No, pa saj ne da smo bili mi veliko bolj aktivni. Nasploh cele te španske počitnice so bile bolj ko ne ležerno naravnane. Za konec smo se vseeno odločili lažji treking, kot so ga poimenovali na turističnih informacijah. Že prva zanimiva stvar je bila to, da se je bilo na pot treba podati navzdol – do mostu, kjer je bil cilj trekinga, in potem po isti poti nazaj. Po zagotovilih gospe na informacijah naj bi v eno smer potrebovali vsaj uro hoda. Ko človek preračuna – če bi za dol potrebovali uro, bi za nazaj rabili vsaj uro in pol. Želodčki so rekli, da toliko časa ne zdržijo in da jih bo treba napolniti. Pa je vmes padlo še kosilo, del ekipe je omagal, z U. pa sva se vseeno podala na pot. Pot dol in nazaj nama je vzela slabo uro, pa še ustavila sva se pri mostu in fotkala. Sicer simpatičen sprehodek, ampak potem nama (okej, če sem iskrena, predvsem U.) je bilo kar malo žal, da nisva izbrala kakšne daljše poti.

Picture 630

Ob povratku v Órgivo smo seveda tudi zadnji večer obiskali »našo« ohinsploh najboljšo kamping restavracijo in si med drugim privoščili njihovo specialiteto – toast z neke vrste sirom in špargljevo marmelado. Naslednji dan pa v Madrid in tu se naša Španija konča. Zaenkrat.

Picture 316

  • Share/Bookmark

Andaluzijski hipiji

21.06.2009

Popolnoma brez kakršnegakoli priporočila in brez poznavanja razmer smo se glede na prijaznost in »normalnost« receptorja odločili za najem hiške (t. i. cortija) v Órgivi, vasici v Andaluziji s pogledom na najvišji vrh celinske Španije, v aprilu še zasnežen Mulhacén. Ceste do Órgive so bile zavite, spremljale so nas nevihte, za ovinki so nas strašile ogromne vetrnice, v Órgivi pa nas je pričakal dejansko prijazen receptor (in ne, za bazen nismo potrebovali kopalnih kap), cortijo je bil simpatičen, kaj več pa tisti večer nismo videli, saj je bilo, ko smo prispeli, že povsem temno. Vse, kar smo uspeli izvedeti iz prospekta o vasici, je bilo, da se ob četrtkih v centru odvija tržnica, na kateri prodajajo vse sorte, pokazat pa se pridejo tudi hipiji. Ni bilo treba čakati do četrtka, že naslednje jutro je bila vas polna hipijev – velikih in malih, starih in mladih, predvsem pa večinsko angleško govorečih. Kolonija hipijev v Andaluziji. Lep kraj so si izbrali, ni kaj.

Picture 121

Picture 237

hipi1

  • Share/Bookmark