Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

November 2018
P T S Č P S N
« Jan    
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930  

Arhiv

Capileira

13.07.2009

Ker je dni do naslednjega potovanja le še nekaj in ker imam še par starih dolgov, bo najbolje, da se čim prej lotim naše zadnje postaje v Španiji – tipično andaluzijsko bele vasice Capileire. Na skoraj 1500 metrih nadmorske višine se skriva tale biserček. Dostop do vasi je kakopak po ovinkasti cesti, ampak saj smo jih vajeni. Za kakšne treking počitnice po Sierri Nevadi je super izhodišče, če pa bi človek želel biti stacioniran v Capileiri in si ogledati še druge dele Andaluzije, tega ne priporočam. Sama vasica je simpatična, lepo urejena in polna turistov. Gospa na turističnih informacijah nam je povedala, da je Capileira pogost cilj enodnevnih izletov, ki jih organizirajo za upokojence in tudi mi smo jih videli v gručah. Ker tudi sama vas ni povsem na ravnem terenu, jih je kar malo težko gledati, kako se s težavo kobacajo od trgovine do trgovine, od bara do restavracije. Ampak potem, ko jih avtobus obnemogle pobere za vrnitev v dolino, pa se le lahko pohvalijo, da so osvojili drugo najvišjo vas v Španiji.

Picture 600

Picture 605

Picture 610

Picture 622

No, pa saj ne da smo bili mi veliko bolj aktivni. Nasploh cele te španske počitnice so bile bolj ko ne ležerno naravnane. Za konec smo se vseeno odločili lažji treking, kot so ga poimenovali na turističnih informacijah. Že prva zanimiva stvar je bila to, da se je bilo na pot treba podati navzdol – do mostu, kjer je bil cilj trekinga, in potem po isti poti nazaj. Po zagotovilih gospe na informacijah naj bi v eno smer potrebovali vsaj uro hoda. Ko človek preračuna – če bi za dol potrebovali uro, bi za nazaj rabili vsaj uro in pol. Želodčki so rekli, da toliko časa ne zdržijo in da jih bo treba napolniti. Pa je vmes padlo še kosilo, del ekipe je omagal, z U. pa sva se vseeno podala na pot. Pot dol in nazaj nama je vzela slabo uro, pa še ustavila sva se pri mostu in fotkala. Sicer simpatičen sprehodek, ampak potem nama (okej, če sem iskrena, predvsem U.) je bilo kar malo žal, da nisva izbrala kakšne daljše poti.

Picture 630

Ob povratku v Órgivo smo seveda tudi zadnji večer obiskali »našo« ohinsploh najboljšo kamping restavracijo in si med drugim privoščili njihovo specialiteto – toast z neke vrste sirom in špargljevo marmelado. Naslednji dan pa v Madrid in tu se naša Španija konča. Zaenkrat.

Picture 316

  • Share/Bookmark

»Moj« Madrid in Cervantesov Alcalá de Henares

4.06.2009

Ni prav posebej težko opaziti, da rada potujem. Če smo bolj natančni, bi lahko rekla, da sem s potovanji v bistvu kar zasvojena. Španija je brez dvoma moja druga domovina in Madrid je eno izmed “mojih” mest. Tam sem preživela lep del svojega življenja in v Madrid se vedno znova z veseljem vračam. Vsak, ki je vsaj nekaj časa živel v tujini, najbrž pozna ta občutek, kako je vrniti se v mesto, ki je bilo nekoč “tvoje”. Ne samo deli mesta in kotički, ki te spominjajo na lepe (in manj lepe) trenutke, tu so še prijatelji in znanci, ki jih očitno tudi v večmilijonskem mestu, kot je Madrid, lahko naključno srečaš v metroju.

Picture 103

Madrid ima pač poseben čar in je oh in sploh kul, to je itak dejstvo, ampak včasih je treba še kam drugam. Tudi zaradi ostalih “sopopotnikov”, ki me z veseljem vzamejo za (predvsem kulinarično :-) ) vodičko po Španiji. V bližini Madrida se ponuja kar nekaj priložnosti za enodnevne izlete in Madrid je odlična izhodiščna točka za obiske okolice. Alcalá de Henares je (glede na španske razmere, seveda) mestece z okrog 200.000 prebivalci, ki je pod Unescovo zaščito. Poznano je po svoji univerzi in je Cervantesov rojstni kraj.

Picture 007

Picture 032

Mi smo Alcalá de Henares obiskali 22. aprila – to je dan pred mednarodnim dnem knjige in dan pred dnem, ki ga ponavadi navajajo kot dan Cervantesove smrti (leta 1616). 23. april je v čast Cervantesu tudi dan španskega jezika in torej ne samo Slovenci praznujemo in častimo smrti našega “največjega”. 23. april 1616 je tudi dan smrti Williama Shakespearja, vendar Cervantes in Shakespeare nista umrla na isti dan, saj so podatki o Cervantesovi smrti po gregorijanskem koledarju, Shakespeare pa naj bi umrl 23. aprila 1616 po julijanskem koledarju. Kakorkoli že, mesto je bilo v znamenju knjig. Glavni (kakopak Cervantesov) trg je bil prepoln stojnic s knjigami, vzdušje “tapravo”.

Picture 029

Picture 049

Simbol mesta pa so tudi štorklje. Kar 100 parov naj bi jih gnezdilo po številnih cerkvah v Alcalá de Henaresu. Ne vem, kje je bil in kaj je počel štrk te štorklje na fotki, dejstvo pa je, da se je “bejba” obračala na žvižge in potem prav veselo pozirala fotografom.

Picture 046

  • Share/Bookmark

»No comment« Španija – prvič

31.05.2009

Naj tokrat velja tista, da slika pove več, kot sto besed … par utrinkov iz Madrida.

Slika 072

Slika 086

Madrid-1- 227

Madrid-1- 252

Picture 034

Picture 069

  • Share/Bookmark

»No foto« Španija

14.05.2009

Ker so fotke še vedno dobro shranjene na spominskih karticah obeh fotičev in ker sta oba fotiča še bolje shranjena v omari v drugem domu in čakata na »boljše« čase, se sprašujem, če se da o Španiji napisati kaj brez fotk? Da pomislim, kje se (nam) ni dalo fotkat. Aha, že vem …

Drugi večer smo se kot zgledni državljani udeležili koncerta slovenske skupine Terrafolk v gledališču Fernán Gómez v Madridu. Vzdušje je bilo, kot vedno, fenomenalno, čeprav dvorana ni bila polna, je pa res, da je bila zelo velika in za Madrid težko pričakuješ, da bi ljudje prišli v takšnem številu (rekla bi, da dvorana sprejme okrog 300 ljudi). Izvirnost, pozitivizem, humor, (namerno) polomljena španščina, dobra glasba in še in še. Na koncu smo kupili še en njihov CD, ki pa predvsem mačku Salahadinu ni bil preveč všeč. Čim si zavrtel glasbo s CD-ja, se je maček skril pod odejico. Ker je bil to eden redkih CD-jev, ki smo jih imeli na poti, je na koncu tudi nama z Eleno že začel presedati, ampak ker v bližini ni bilo nobene odejice, sva na drugačen način dosegli zamenjavo CD-ja.

Druga takšna priložnost, kjer fotiča nismo smeli uporabljati, je bila v Pradu. Ker smo se strinjali, da je preživeti več kot dve uri na dan v enem muzeju prenaporno, smo se odločili za obisk Prada med 18. in 20. uro (enkrat med tednom), ko je vstop prost. Ampak takrat je tudi vrsta takšna, da smo mislili, da ne bomo prišli noter. Pa nam je z majčkeno pretvezo le uspelo. V muzej smo prišli med prvimi ;-) Sama sem v Pradu že bila enkrat (in sicer pred 10 leti), ostali pa so bili prvič. In nekatere so potem (skoraj) čistilke z metlo ven podile.

Tretja priložnost, kjer fotoaparata nisem uporabila, pa ne zato ker se ne bi smelo, ampak zato ker se mi enostavno ni ljubilo, je bila v Úbedi. V tem mestecu (ki je pod Unescovo zaščito) smo se ustavili, ko smo se zadnji dan z avtom vračali iz Andaluzije. Resda ni bilo prav veliko sončka, ki bi vlivalo veselje za fotkanje, res pa je tudi, da smo bili malce obremenjeni z darilci, ki smo jih morali še nakupiti pred povratkom in zato smo Úbedo spoznali predvsem z nakupovalnega in kulinaričnega vidika. No, kulinarični vidik je tako ali tako prevladoval tekom celotnega potovanja, saj smo bili v »delegaciji« pač večinsko gurmani. Zanimivo v Úbedi pa je bilo to, da je bila, kar se prehranjevanja tiče, dražja od vseh ostalih mest, ki smo jih obiskali – dražja celo od Madrida in Granade. In po vrhu vsega hrana niti ni bila tako zelo dobra, kot drugje. V Španiji načeloma res ni tako težko najti restavracije z dobro hrano, ampak kdo bi si mislil, da bomo najboljše jedli prav v restavraciji kampinga? O tem pa kaj več v enem od prihodnjih postov …

  • Share/Bookmark

Sendviči in Bernabeu

26.04.2009

Ja, za nekaj časa smo utekli na lepše, natančneje v Madrid in obiska Madrida skoraj ne bi smelo biti (to bodo z lahkoto potrdili moški predstavniki naše odprave, punce pa vsekakor pritrjujemo) brez obiska stadiona Santiago Bernabeu. Bernabeu je mogočna stavba, na katero sem se pripravljala s strahospoštovanjem, saj sem ob zadnjem obisku stadiona skoraj zmrznila. Treba je bilo obleči najdaljšo spodnjo majico, da mi slučajno ne zapiha v ledvice … majica za dolgimi rokavi, jopica, plašč, šal in za vsak slučaj še windstopper, ki pa tokrat na srečo ni bil potreben, saj takšnega mraza kot zadnjič ni bilo … mogoče zaradi drugačne lokacije (tokrat smo bili zaradi posebnih zahtev – 6 sedežev skupaj – čisto čisto na vrhu), bolj verjetno pa zaradi vročega vzdušja, saj je bila tekma med Real Madridom in Getafejem (pač, lokalni derbi) res napeta in zanimiva. Ker ste si tisti, ki vas zanima nogometna plat tekme, verjetno na netu ogledali vsaj gole in ker se meni od višine zvrti oz. ker zaradi višine pojma nisem imela, kateri je kateri igralec, prepoznala sem samo barve dresov, tukaj ne bom pisala o tem. Lahko samo prilepim vzdušje ob začetku tekme (gol Getafeja v 10. minuti) in ob zadnjem žvižgu (zmaga Real Madrida).

YouTube slika preogleda

YouTube slika preogleda

Pa še napotek za vse, ki se odpravljate na Santiago Bernabeu … tradicija veleva, da se med polčasom poje sendvič. Preden se torej odpravite na stadion, je treba kupiti žemljo (ali pol francoske), pršutek (mi smo imeli seveda španski jamón), sirček (v našem sendviču je bil tminc – super kombinacija, res) in pripravljeni ste za tekmo. Aha, s seboj lahko vzamete tudi pijačo v plastenki, vendar je treba pokrovček skriti, če ne ga vzamejo varnostniki … ah, podobne neumnosti kot s tekočinami na letalu … Ole!

  • Share/Bookmark