Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

November 2018
P T S Č P S N
« Jan    
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930  

Arhiv

Dolina padlih

5.06.2009

Kot že rečeno, je Madrid idealna izhodiščna točka za najrazličnejše izlete v okolici. En dan naših počitnic smo izkoristili za pobeg v Dolino padlih (šp. Valle de los Caídos), kjer sem bila tudi sama prvič, navkljub dejstvu, da sem bila v Španiji (in v Madridu) tolikokrat, da sem že pred časom nehala šteti vse izlete tja ter daljša in krajša bivanja tam. Verjetno tja nisem šla, ker kraj med Španci (predvsem med tistimi, ki z mano delijo vsaj približno podobno politično usmeritev in s katerimi sem imela večino stikov) ni pretirano priljubljen. Tu se namreč nahaja spomenik žrtvam španske državljanske vojne, postavil pa ga je Franco, ki je na tem mestu tudi sam pokopan. Baziliko so med leti 1940 in 1959 gradili politični zaporniki in stvar je dejansko impozantna. Votlina je bila v skalo izdolbena tako, da bi bil ta Francov mavzolej večji od bazilike Sv. Petra v Rimu, vendar se je papež Janez XXIII. želel otresti konkurence in zato so morali v vhodnem delu zgraditi pregrado, pred katero del bazilike ni bil posvečen. Čeprav so v Dolini padlih pokopani pripadniki obeh strani (trupla republikancev so po vojni tja premestili), napis ¡Caídos por Dios y por España! (Padli za Boga in za Španijo) nakazuje povezavo Francovega nacionalističnega režima s katoliško cerkvijo. Toliko iz Wikipedije. Naj dodam še, da smo se mi v Dolino padlih odpravili z avtobusom iz Madrida, ki pa te pusti spodaj na cesti in ko smo kupili vstopnice, nam gospod vstopničar, ko smo ga vprašali, če lahko gremo gor peš, ni niti namignil, da je do tja še vsaj pet kilometrov hoda. Ko smo po približno dveh prehojenih kilometrih v daljavi ugledali križ, ki naj bi nakazoval naš cilj, smo se odločili, da poskusimo s štopanjem. Španci neradi ustavljajo štoparjem in zato nismo imeli velikega upanja. Smo pa poiskusili s pretvezo, da sem jaz štopala, moška pa sta šla naprej in se delala, da nismo skupaj. Že skoraj tik pod vrhom mi je uspelo uštopati Romuna, ki pa je v avtu že prevažal drugega štoparja – Rusa. Malce sta se zgrozila, ko sta se za mano v avto spravila še moška predstavnika, ampak na koncu smo se kar spoprijateljili. “Vzhodnoevropsko” prijateljstvo, pač. Dolina, ki je vsekakor vredna ogleda, čeprav se s svojim obiskom raje ne hvalite preveč Špancem.

Picture 078

Picture 085

Picture 093

Picture 095

  • Share/Bookmark