Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

November 2018
P T S Č P S N
« Jan    
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930  

Arhiv

Spominčki in lešniki

7.09.2007

Ker vem, da nekateri že nestrpno pričakujete naslednjo objavo na blogu, sem zbrala vso voljo in vse moči, kar mi jih je od potovanja še ostalo, da končno napišem še zadnje poročilce o tem potovanju.

Že kar navada je, da človek nekoga, ki pride s počitnic, vpraša “A je blo lepo?”. To se je dogajalo tudi meni, potem pa sem imela kar precejšen pomislek pri odgovoru. Da bi rekla, da je bilo lepo lepo, težko rečem, ker je situacija v Gruziji na splošno precej slaba – na vsakem koraku vidiš revščino. Bilo pa je cel kup zame lepih trenutkov, ki bodo ostali v spominu in zaradi katerih bi to najino gruzijsko-istanbulsko avanturo vsekakor ponovila. In krivci vsega tega so predvsem – ljudje, ki sva jih spoznala.

Artur - nedvomno najbolj prijazen in najbolj simpatičen možakar celega potovanja, receptor v hotelu v Tbilisiju (če gre kdo v Tbilisi, mu priporočam tale hotel – brez kakršnega koli luksuza, ampak ima vse osnovno in je predvsem čist za razliko od nekaterih hotelov, v katerih sva prenočevala v Gruziji, žal pa nimam tu naslova, če koga zanima, naj mi piše). Naše prvo srečanje je izgledalo tako, da sva ga sredi noči zbudila. Vsak normalen človek bi znorel, grdo gledal ali vsaj nejevoljno zabrundal, ampak ne Artur! Sicer z opazno krmižljavim obrazom naju je sprejel z nasmehom in vselej pripravljen pomagati. Artur ne zna niti besedice angleško, ampak če človek hoče, se lahko vse sporazume (podobnost med slovenščino in ruščino, kretnje, številke …). Naslednjo plus točko (ali dve) si je Artur pri meni pridobil, ko sem morala v bolnišnico. Kakopak – U. ga je spet zbudil sredi noči in še vedno ni znorel. V hotel je poklical zdravnike, ki so me potem z rešilcem odpeljali v bolnišnico. Vedno dobrovoljni Artur si je zaradi vsega omenjenega prislužil kar dva “Valterja”.

Moje sobolnice – kar se tiče prehranjevanja, so bolniki v bolnišnicah v Gruziji prepuščeni sami sebi, kar dejansko pomeni, da more biti poleg bolnika vedno ob njem še nekdo, ki skrbi za hrano, vodo, da mu kuha čajčke ipd. Da ne niti ne načnem teme o WC-jih, ki nimajo niti toaletnega papirja, ker danes obujam samo lepe spominčke … Skratka, v taki situaciji se nepripravljena, do neke mere razvajena turistka, ki česa takega niti v sanjah ne pričakuje, težko znajde, pa čeprav sem imela super asistenco U.-ja, ki mi je v bolnišnico prinašal vse, kar sem si lahko v tistih trenutkih sploh zaželela. Sobo sem delila še s 6 “cimrami” (vsaka s svojo sestro, mamo …, ki so v bolnišnici tudi prenočile in skrbele, da ima bolnica vse, kar potrebuje). Tudi med njimi ni bilo niti ene (čeprav so bile nekatere mojih let), ki bi vsaj malo znala angleško. Zato je komunikacija s sestro izgledala nekako takole: zjutraj je prišla v sobo z dvema lončkoma – na enega je pokazala in rekla “pipi”, na drugega pa je kazala in nekako v zadregi pogledovala po sobi, da jo katera od mojih sobolnic odreši in pove v angleščini. Ni šlo. Vprašala sem “Kaka?” in celotna soba je zapadla v krohot, ampak ja, to je bilo to. No, kar sem želela povedati, je, kako so te ženske skrbele zame. Vsakih pet minut je bila druga pri meni: “Voda?”, “Čaj?”, “Krompir?”, “Voda?” “Prepečenec?”, “Čaj?”, “Riževa čorba?”. Prav tekmovale so in ne vem čisto zagotovo, ali če v ruščini rečeš “ne” pomeni “ja”, ampak vedno, kadar sem rekla, da nečesa ne bom, se je stvar znašla na moji nočni omarici. Moje sobolnice si niso prislužile nobenega “Valterja”, ker so bile vse s podobnimi težavami kot jaz, so pa zato dobile vrečo prepečenca, čajčkov in podobnih dietnih in nekaterih nedietnih zadev.

Deklica z lešniki – najin zadnji dan v Tbilisiju, po odhodu iz bolnice … na železniški postaji čakava na vlak proti zahodu države. Tam sva praktično celo popoldne do večera stacionirana z nahrbtniki. U. gre v lekarno, ko pride nazaj, grem jaz na WC. Potem gre U. v trgovino, ko pride nazaj, grem jaz na WC. Nato gre U. na pošto, ko pride nazaj, grem jaz na WC itd. Nasproti je sedela deklica, ki naenkrat vstane in nama prinese celo pest lešnikov. Midva vzameva vsak po enega in deklica še kar vztraja. Ko vzemem še enega, se nasmeji in mi lešnike strese v naročje. Ker je povsem očitno, da ne veva, kaj početi z lešniki (brez nečesa trdega je lešnike pač nemogoče treti), nama deklica namigne, naj poskusiva z zobmi. Nad idejo nisva najbolj navdušena, zato pa jih potem nekaj stre ona in nama prinese jedrca. Tudi ona ni dobila nobenega “Valterja”, ker je še premlada.

Tole je samo nekaj utrinkov za nazaj … Prilepila bom še nekaj istanbulskih fotk, potem pa med kategorije dodajam novo državo, moja naslednja destinacija je Belgija! In to že prav kmalu …

Meeya in U. Modra mošeja Živeli Turki! Grand bazar Eden od zbarantanih nakupov

  • Share/Bookmark

Pozdravljena Evropa!

30.08.2007

Najprej en bolj ali manj zdrav pozdravcek, oglasa se vasa obicajna kronistka, hvala vsem za komentarje, sedaj sem ze veliko bolje in celo ze skoraj normalno jem.

Dva dni nazaj sva po vseh prigodah in neprigodah prispela v Turcijo, ki se po gruzijski izkusnji zdi veliko bolj evropska in civilizirana. Iz Tbilisija sva sicer potovala z vlakom, ki naju je na prvi pogled dobesedno presunil, saj je izgledal mnogo bolje kot kaksen nas vlak, pa tudi notranjost ni bila od muh, potem pa se je zacela pot – kot bi se vozili po kaksnem kolovozu, vsake nekaj minut pa sva imela obcutek, da bomo iztirili. Iz Batumija cez mejo je pot potekala normalno, vendar se je z javnim prometom veliko bolj vleklo, kot s taksijem za tja. Ze Trabzon, od kjer sva naslednji dan letela, je bil pravi balzam na gruzijske razmere, je prav simpaticno in zivahno pristanisko mestece, kjer je U., ki se celo najino potovanje ni obril, poiskal pravega turskega brivca, ki ga je uredil, da je spet primerno urejen za naso civilizacijo. Je pa res, da so cene v Turciji v primerjavi z Gruzijo krat dva.

Istanbul pa je razred zase! Vceraj sva si ogledala najpomembnejse znamenitosti – Modra moseja, Hagia Sofia, Topkapi in se sprehodila do morja. Danes sva se z ladjico peljala po Bosporju, sedaj pa na Bazar! Jupi!!! No ja, jaz se bom mogla malo nazaj drzat, sem namrec vceraj v eni trgovinici z oblacili izpraznila skupno denarnico, tako da je moral danes U. dvigati na bankomatu, hmmmm. Nic darilc ne bo ;-)

Tudi slike pridejo naknadno, tu imamo namrec neke stare racunalnike brez USB-ja. No, pa saj to bo tiktak. Smrk, pocitnice so pri koncu …

  • Share/Bookmark