Grrrr…

Ravno v času, ko sva bili z Eleno v Beogradu, se je odvijal Beerfest.

Elena in Meeya na Beerfestu

Na Beerfestu

Festival je na prizorišče privabil res ogromno število ljudi, verjetno tudi zaradi dejstva, da vstopnine ni bilo, nastopili pa so priznani bendi iz celotne bivše Jugoslavije, pa tudi od drugod. Iz Slovenije so med drugimi nastopili Big Foot Mama, mi pa smo se tja odpravili v soboto zvečer, ko so nastopali Orthodox Celts, Darkwood Dub in Sunshine.

Očitno so kitajske četrte že čisto povsod. Tudi v Novem Beogradu je nastalo ogromno nakupovalno središče, pravzaprav gre za dve veliki stavbi, v katerih prodajajo samo kitajsko robo. V trgovinicah, ki so nabito polne že z blagom, se ponavadi tre še celotna družina, nekateri spijo, drugi pač prodajajo, tretji si v tistih par kvadratnih metrov prinesejo hrano, kitajsko seveda.

Biljana pri Kitajcih

Kitajci v Beogradu

Demonstracije za Karadžića se v Beogradu vrstijo dan za dnem. Zberejo se pred Narodnim muzejem »pri konju«, potem pa gredo še naokrog po mestu.

Demonstracije za Kardžića prvič

Demonstracije za Karadžića drugič

Hram sv. Save je med največjimi pravoslavnimi cerkvami na svetu. 3500 kvadratnih metrov velik Hram sprejme tudi do 10.000 vernikov. Ponovno (po 2. svetovni vojni) je gradnja stekla leta 1985 in predvsem v notranjosti še vedno ni dokončan.

Hram sv. Save

Notranjost Hrama prvič

Notranjost Hrama drugič

Hram sv. Save in park pred njim

Hrana … čeprav je bil eden od (optimističnih) namenov obiska v Beogradu, da shujšam, nekako … ni šlo Samo nekaj utrinkov … Brez pleskavice seveda ni Beograda, Elenina mama je pripravila slastno sirovo pito s sezamom, za konec pa še puding s »slatkim iz Srbíju«.

Mmmmm ... pleskavica

Mmmmm ... pita

Mmmmm ... puding in "slatko iz Srbíju"

Brez obiska »Kuče cveća« v Beogradu seveda ne gre. No, če si slovenske narodnosti, domačinom niti na kraj pameti ne pride, da bi hodili na Titov grob. Vsakič, ko sva nekomu omenili, da bi radi šli, se je tisti nekdo zgrozil, češ le kaj pa bova tam počeli. Srbi so očitno veliko bolj ponosni na svojo predsocialistično zgodovino, precej bolj »primeren« se jim je zdel obisk Kraljevih dvorcev. Hiša cvetja recimo ni omenjena niti v najbolj duhovitem turističnem vodiču, kar sem jih kdaj brala. Niti pod rubriko »Ako imate još malo vremena …« ne. Vseeno nama je uspelo prepričati Nenada, da naju pelje do tja, za vsak slučaj naju je iz avta pustil eno ulico prej … verjetno zato, da ga ne bi kdo videl v bližini Hiše cvetja.

Elena in Tito

Meeya in Tito

Najprej sva si ogledali darilca, ki jih je Tito prejel iz različnih koncev Jugoslavije, pa tudi sveta. Ne vem, zakaj se nikoli ni oblekel v tole opravo iz Peruja …

darilo iz Peruja

Bele nogavičke imej ...

Potem sva odšli še do Titovega groba. V tej stavbi je razstavljeno še nekaj njegovega pohištva, štafete mladosti in spet darilca in pisemca, tudi iz Slovenije.

Titov grob

Štafete mladosti

Miroslav Cerar Titu predaja štafeto mladosti

Slovenski planinci Titu

Idrijska čipka za Tita

Varnostnik, ki nama je prijazno ponudil kozarec vode in ki je seveda že na prvi pogled vedel, da sva Slovenki (le kdo drug še hodi v Hišo cvetja?), je tudi (foto)blogar.

Elena in Vlada

Prejšnji četrtek sva se z Eleno odpravili proti Beogradu. Da sva še isti dan tja dejansko srečno prispeli, se lahko zahvalim tudi svojemu tatu, ki mi je do Logatca pripeljal potni list, ki sem ga pozabila v Tolminu. Najhuje od vsega je, da ga niti nisem zares pozabila, sploh pomislila nisem, da v Srbijo ne morem drugače kot s potnim listom. Ko sem bila že pri Eleni doma in sva čakali na prevoz, me Elena mimogrede vpraša, če imam potni list. Najmanj trikrat me je vprašala, saj mi sploh ni verjela, da ga nimam. Ampak tokrat sem mislila smrtno resno. Zgodba je sicer še kar zabavna z današnje perspektive … prav nič pa ni bila smešna Srbom, ki jim je praktično vsak izhod iz države in pridobitev vize življenjski projekt.

Čeprav sva zaradi pripetljaja s potnim listom zamudili festival romunskih folklornih skupin, sva bili veseli, da sva še isti dan prispeli v Srbijo. Spali sva pri Adrianovih starših v Ovči, ki je bila nekoč vasica, danes pa že kar predmestje Beograda s pretežno romunskim prebivalstvom. Ovča je bila torej vsakodnevna izhodiščna točka za najine »pohode« proti centru Beograda. Do tja sva morali sicer samo enkrat zamenjati avtobus, ampak včasih se je zaradi zastojev na cesti pot kar vlekla.

Prvi dan sva se najprej na kavici (ki je mimogrede dražja kot v Sloveniji) dobili z Elenino mamo. Supermamo. Huda konkurenca za madre de puta madre. Smo pa ugotovili, da sta isti letnik, pa še enako se kličeta. Da sploh ne omenjam dejstva, da imava z Eleno na isti dan rojstni dan. Nekaj že bo na vsem tem, se meni zdi …

Elena z mamo

Po Knez Mihajlovi sva nato šli do najstarejše beograjske kafane Znak pitanja (“?”). Brez preizkušanja lokalne hrane seveda ne gre.

Knez Mihajlova prvič

Knez Mihajlova drugič

Najstarejša kafana v Beogradu - "?"

Polnjenje želodčkov v Znaku pitanja

Potem, ko so bili želodčki ravno prav (ali pa že kar preveč) polni, sva se dobili še z Biljano in do večera smo se odpravili še na Kalemegdan.

Smrt fašizmu - svoboda narodu

Malo romantike ...

Beograd tako in drugače

Elena in Biljana

Še zadnji sončni žarki na Kalemegdanu ...

Na Kalemegdanu ...

Sveta Petka

Lahko noč Beograd!