Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

November 2018
P T S Č P S N
« Jan    
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930  

Arhiv

Ponovna snidenja

9.01.2011

Večina rednih (nekaj najbolj vztrajnih vas je še, kajne?) zahajačev na tole stran vas verjetno ve, da je pisanje bloga zastalo zaradi enih drugih pisarij, ki so trenutno (no, že kar nekaj časa) aktualne. Ker pa je blog pravzaprav nastal z namenom, da se seznanim s tem orodjem, da tudi sama poskusim to, o čemer sicer pišem, je verjetno zdaj čas, da nekako zaokrožim (zaključim?) tudi pisanje tukaj gor. Grrrr… blogec je bil najbolj aktiven za časa mojih potovanj in na sredi enega (že predlanskega) je vse skupaj zastalo. Kot že rečeno, ne zaradi pomanjkanja materiala, predvsem zaradi pomanjkanja časa, pa tudi volja je bolj ko ne šepala.

Pa se vrnimo nazaj v julij 2009. Škotska. Pokrajina je nepozabna, s potovanja sva navkljub tipično škotskemu vremenu (ali prav zaradi njega) prinesla nekaj enkratnih fotografij – za katere dvomim, da jih sploh še znam naložiti na blog.  Edinburgh je res mesto, ki začara, Glasgow pa mi ostaja v spominu zaradi ljudi, ki sva jih spoznala. So posamezniki, za katere veš, da jih boš spet videl, navkljub kilometrom, ki te ločujejo, in Duncan je eden izmed njih. Po tem, ko smo se spoznali v Glasgowu, po dneh in nočeh, ki smo jih preživeli skupaj, je kmalu prišel tudi on v naše kraje. In nekako vem, da se bomo spet videli. Tisto potovanje sva zaključila v Cambridgeu, kjer sva spoznala Lou in Alexa. In guess what … lani maja sta prišla v Slovenijo.

Septembra 2009 sva se spet namenila proti Otoku. Tokrat zaradi U.-jeve ljubezni do nogometa (obiski nogometnih tekem na vsakem potovanju tudi postajajo že stalnica), jaz pa se nisem prav dosti pritoževala. S klapo z naših koncev in z nekaj Angleži, ki tudi občasno živijo v Sloveniji, smo se odpravili na Wembley – na prijateljsko tekmo med Anglijo in Slovenijo. Londona kaj dosti več od stadiona nisem videla, torej bo treba s tem namenom še enkrat v to prestolnico (in glej ga zlomka, Škot Duncan sedaj živi prav v Londonu. Naključje?). Smo si pa zato ogledali jugozahodni del Anglije – stacionirani smo bili v nekakšnem kmečkem turizmu v Staplowu blizu Ledburyja, na hitro pa smo zadnji dan skočili tudi v Wales.

Zima me je zapečkarsko držala na toplem vse do srede marca, ko sem službeno potovala v Valladolid, z obveznim postankom v Madridu seveda. Spet snidenja s starimi prijatelji “od vedno” – Jorge, s katerim sva se spoznala leta 2002 na kampu za prostovoljno delo na Portugalskem, je bil odličen vodič po barčkih Valladolida. Fidel nama je s Tejo oddal stanovanje, ko sva bili na Erasmus izmenjavi v Madridu, zato obiski tega mesta nujno vključujejo vsakokratne cañe s Fidelom. Parfum, ki mi ga je leta 2005 kupil za novo leto, je še vedno moj najljubši. Pa Luis in Pedro, vsak s svojo klapo. In naturalizirana Španka Nuša in Farni s celo klapo. Ah, Madrid je vsekakor več kot le moj drugi dom. To se čuti, četudi le prestopam na Barajasu.

Aprila 2010 sva bila namenjena na Sicilijo, pa nama je zagodel vulkanski dim, zaradi katerega so odpovedali let. Ampak človek se dopustu ne odpove kar tako, zato sva spakirala prtljago (veliko nje) in se z avtom podala proti Toscani. Namenila sva se v Garfagnano (krasna, a turistično še neodkrita dolinica med Apunaskimi Aplami in Apenini), kjer sva ostala skoraj celih 14 dni. Sva pa šla vmes tudi malo naokrog, do Lucce (kjer sva med prvomajskimi prazniki na tisti dan srečala kakih 100 Slovencev), pa na obisk k U.-jevemu staremu znancu Stefanu, čigar vložene višnje v žganju še čakajo v omari, ostale dobrote pa sva kaj kmalu pomezila.

Vrstili so se dnevi, ko sva oba veselo delala in čakala na najin zadnji lanski dopust novembra. Argentina. Ker sva verjetno ena izmed redkih osebkov v Sloveniji, ki v Argentnini nima nikakršnega sorodstva, sva se obrnila na mojo bivšo sošolko Almo, ki sedaj s svojim bodočim možekom živi v okolici Buenos Airesa. Enkratno so naju sprejeli medse, naju seznanili z njegovo družino, nama razkazali mesto, naju peljali na nogometno tekmo prve lige in predstavili svoj način življenja – enostavno največ, kar lahko na takem potovanju doživiš. In ja, tudi z njimi se bomo zagotovo spet videli, tako da slovo niti ni bilo pretežko. Je pa bilo težko slovo od 30 in več stopinj, ki so jih takrat imeli v Argentini, ko sva odhaja v to zimo, ki je pri nas nič kaj prijetna. In težko je bilo slovo od slapov Iguazú in od neverjetnih razgledov na pokrajino okrog Salte, na Mendozo, na Buenos Aires in na zadnji tango … v Parizu? Mogoče pa res. A najprej je treba začeto končati. Tudi tale blog. In mogoče se potem tudi tu ponovno snidemo.

  • Share/Bookmark

Capileira

13.07.2009

Ker je dni do naslednjega potovanja le še nekaj in ker imam še par starih dolgov, bo najbolje, da se čim prej lotim naše zadnje postaje v Španiji – tipično andaluzijsko bele vasice Capileire. Na skoraj 1500 metrih nadmorske višine se skriva tale biserček. Dostop do vasi je kakopak po ovinkasti cesti, ampak saj smo jih vajeni. Za kakšne treking počitnice po Sierri Nevadi je super izhodišče, če pa bi človek želel biti stacioniran v Capileiri in si ogledati še druge dele Andaluzije, tega ne priporočam. Sama vasica je simpatična, lepo urejena in polna turistov. Gospa na turističnih informacijah nam je povedala, da je Capileira pogost cilj enodnevnih izletov, ki jih organizirajo za upokojence in tudi mi smo jih videli v gručah. Ker tudi sama vas ni povsem na ravnem terenu, jih je kar malo težko gledati, kako se s težavo kobacajo od trgovine do trgovine, od bara do restavracije. Ampak potem, ko jih avtobus obnemogle pobere za vrnitev v dolino, pa se le lahko pohvalijo, da so osvojili drugo najvišjo vas v Španiji.

Picture 600

Picture 605

Picture 610

Picture 622

No, pa saj ne da smo bili mi veliko bolj aktivni. Nasploh cele te španske počitnice so bile bolj ko ne ležerno naravnane. Za konec smo se vseeno odločili lažji treking, kot so ga poimenovali na turističnih informacijah. Že prva zanimiva stvar je bila to, da se je bilo na pot treba podati navzdol – do mostu, kjer je bil cilj trekinga, in potem po isti poti nazaj. Po zagotovilih gospe na informacijah naj bi v eno smer potrebovali vsaj uro hoda. Ko človek preračuna – če bi za dol potrebovali uro, bi za nazaj rabili vsaj uro in pol. Želodčki so rekli, da toliko časa ne zdržijo in da jih bo treba napolniti. Pa je vmes padlo še kosilo, del ekipe je omagal, z U. pa sva se vseeno podala na pot. Pot dol in nazaj nama je vzela slabo uro, pa še ustavila sva se pri mostu in fotkala. Sicer simpatičen sprehodek, ampak potem nama (okej, če sem iskrena, predvsem U.) je bilo kar malo žal, da nisva izbrala kakšne daljše poti.

Picture 630

Ob povratku v Órgivo smo seveda tudi zadnji večer obiskali »našo« ohinsploh najboljšo kamping restavracijo in si med drugim privoščili njihovo specialiteto – toast z neke vrste sirom in špargljevo marmelado. Naslednji dan pa v Madrid in tu se naša Španija konča. Zaenkrat.

Picture 316

  • Share/Bookmark

Cabo de Gata

2.07.2009

Še vedno na jugu Španije, v provinci Almeríe, se nahaja naravni park Cabo de Gata. Obala je vulkanskega izvora in je, čeprav jo verjetno redkokdo pri nas pozna, daljša od slovenske obale, meri namreč 63 km. Plaže so slikovite, peščene, poleti priljubljena točka ljubiteljev masovnega turizma, v nesezoni pa so vasice v tem predelu prava mesta duhov. Samo okrog 3.500 ljudi naj bi živelo v narodnem parku (po podatkih iz leta 1997), turistov pa so našteli 500.000 (predvsem poleti). Dejansko je bil najlepši pogled na obalo prav iz avta, saj je takrat, ko smo mi bili tam, močno pihalo in navkljub lepemu vremenu se je le en član naše odprave opogumil in šel do kolen v vodo. Pa še njemu je bilo kmalu žal, čeprav tega ni naglas povedal. V edinem takrat odprtem lokalu v vasi smo naročili sladoled (tudi to smo kasneje obžalovali, prvič, ker je bilo zaradi vetra hladno, in drugič, ker sladoled ni bil svež, kar glede na število turistov v tistem obdobju ni nič čudnega). Iz avta smo na poti nazaj opazili tudi soline, vendar je volje za oglede tisti dan že kar malo primanjkovalo, glede na to da smo si na isti dan ogledali že puščavo Tabernas, do našega hipijevskega doma v Órgivi pa smo imeli tudi še par ur vožnje.

Picture 534

Picture 538

Picture 543

Picture 565

  • Share/Bookmark

Puščava Tabernas

1.07.2009

Puščava Tabernas se nahaja v Andaluziji, v Španiji, v provinci Almería in če dobro napnemo oči, lahko (še v maju) vidimo celo zasnežene vrhove Sierre Nevade. Zaradi podobnosti s severnoameriškimi puščavami je bila pogosto kraj snemanja špageti vestrnov. Snemalne kraje še danes uporabljajo, le da so sedaj v obliki zabaviščnega parka, katerega vstopnina je močno zasoljena. Španci pač ne bi bili Španci, če prav iz vsake stvari ne bi poskušali nečesa iztržiti. Najprej smo se ustavili na enem izmed teh snemalnih krajev, se prvič pofotkali v puščavi, potem pa splezali na hribček poleg in z zumom Zumkota preverili, kaj je spodaj zanimivega. Ker nam vse skupaj ni delovalo preveč pristno špansko, smo se odločili, da se odpravimo da kraja Tabernas.

Picture 446

Picture 471

Picture 478

Tam smo bili bolj ko ne edini turisti, spominjali smo na Japonce in Japonke, čeprav (ali prav zato ker) smo imeli slednje (z malo pisane) samo na nogah. Takrat že dobro razširjeni želodčki so nas opominjali, da je nastopil njihov čas. Vstop dveh žensk (v majčkah brez rokavov) v restavracijo je požel žvižge in soglasno smo se strinjali (tudi glede na ponudbo), da to mogoče ne bo kraj, ki bi zadovoljil naše kulinarične želje in potrebe. V drugi restavraciji smo imeli več sreče, čeprav eden od natakarjev, navkljub temu da sem ga ogovorila v španščini, ni želel komunicirati z nami, ampak je stvar prepustil nadrejenemu. Šefe se je izkazal za zelo prijaznega in ustrežljivega, s ponudbo je pomiril tudi naše želodčke, ki so bili pripravljeni za vzpon na manjši hribček z utrdbo nad krajem Tabernas, kjer je sledil še en fotosešn.

Picture 494

Picture 510

Picture 513

Picture 514

  • Share/Bookmark

Alhambra skozi moje učke

23.06.2009

Prav gotovo nisem ne prva ne zadnja, ki jo je Alhambra (ponovno) očarala. V Granadi sem bila tokrat tretjič, v Alhambri pa drugič. Leta 1999, ko internet še ni bil na vsakem vogalu in ko sem bila kot popotnica še popolnoma nepopisan list, pač nisem vedela, da v Alhambro ne moreš kar tako. Karte za Alhambro moraš rezervirati vsaj kakšen teden prej, za poletno sezono pa si upam staviti, da se je treba še bolj podvizati. Mi smo bili tam konec aprila in pretirane gneče še ni bilo. Je bil pa pretiran mraz, ki se za Andaluzijo nikakor ne spodobi. Vendar tudi nizke temperature niso mogle ohladiti našega navdušenja nad Alhambro, čeprav je za konec, ko smo bili tako ali tako že vsi premraženi, le posijal sonček, a kaj ko so nas redarji že podili ven. Kot ponavadi sledijo fotke oz. Alhambra skozi moje učke … Zaznale so tole (in še kakšnih dodatnih 300 fotk) …

Picture 150

Picture 179

Picture 156

Picture 323

Picture 338

Picture 342

Picture 347

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »