Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

November 2018
P T S Č P S N
« Jan    
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930  

Arhiv

Ponovna snidenja

9.01.2011

Večina rednih (nekaj najbolj vztrajnih vas je še, kajne?) zahajačev na tole stran vas verjetno ve, da je pisanje bloga zastalo zaradi enih drugih pisarij, ki so trenutno (no, že kar nekaj časa) aktualne. Ker pa je blog pravzaprav nastal z namenom, da se seznanim s tem orodjem, da tudi sama poskusim to, o čemer sicer pišem, je verjetno zdaj čas, da nekako zaokrožim (zaključim?) tudi pisanje tukaj gor. Grrrr… blogec je bil najbolj aktiven za časa mojih potovanj in na sredi enega (že predlanskega) je vse skupaj zastalo. Kot že rečeno, ne zaradi pomanjkanja materiala, predvsem zaradi pomanjkanja časa, pa tudi volja je bolj ko ne šepala.

Pa se vrnimo nazaj v julij 2009. Škotska. Pokrajina je nepozabna, s potovanja sva navkljub tipično škotskemu vremenu (ali prav zaradi njega) prinesla nekaj enkratnih fotografij – za katere dvomim, da jih sploh še znam naložiti na blog.  Edinburgh je res mesto, ki začara, Glasgow pa mi ostaja v spominu zaradi ljudi, ki sva jih spoznala. So posamezniki, za katere veš, da jih boš spet videl, navkljub kilometrom, ki te ločujejo, in Duncan je eden izmed njih. Po tem, ko smo se spoznali v Glasgowu, po dneh in nočeh, ki smo jih preživeli skupaj, je kmalu prišel tudi on v naše kraje. In nekako vem, da se bomo spet videli. Tisto potovanje sva zaključila v Cambridgeu, kjer sva spoznala Lou in Alexa. In guess what … lani maja sta prišla v Slovenijo.

Septembra 2009 sva se spet namenila proti Otoku. Tokrat zaradi U.-jeve ljubezni do nogometa (obiski nogometnih tekem na vsakem potovanju tudi postajajo že stalnica), jaz pa se nisem prav dosti pritoževala. S klapo z naših koncev in z nekaj Angleži, ki tudi občasno živijo v Sloveniji, smo se odpravili na Wembley – na prijateljsko tekmo med Anglijo in Slovenijo. Londona kaj dosti več od stadiona nisem videla, torej bo treba s tem namenom še enkrat v to prestolnico (in glej ga zlomka, Škot Duncan sedaj živi prav v Londonu. Naključje?). Smo si pa zato ogledali jugozahodni del Anglije – stacionirani smo bili v nekakšnem kmečkem turizmu v Staplowu blizu Ledburyja, na hitro pa smo zadnji dan skočili tudi v Wales.

Zima me je zapečkarsko držala na toplem vse do srede marca, ko sem službeno potovala v Valladolid, z obveznim postankom v Madridu seveda. Spet snidenja s starimi prijatelji “od vedno” – Jorge, s katerim sva se spoznala leta 2002 na kampu za prostovoljno delo na Portugalskem, je bil odličen vodič po barčkih Valladolida. Fidel nama je s Tejo oddal stanovanje, ko sva bili na Erasmus izmenjavi v Madridu, zato obiski tega mesta nujno vključujejo vsakokratne cañe s Fidelom. Parfum, ki mi ga je leta 2005 kupil za novo leto, je še vedno moj najljubši. Pa Luis in Pedro, vsak s svojo klapo. In naturalizirana Španka Nuša in Farni s celo klapo. Ah, Madrid je vsekakor več kot le moj drugi dom. To se čuti, četudi le prestopam na Barajasu.

Aprila 2010 sva bila namenjena na Sicilijo, pa nama je zagodel vulkanski dim, zaradi katerega so odpovedali let. Ampak človek se dopustu ne odpove kar tako, zato sva spakirala prtljago (veliko nje) in se z avtom podala proti Toscani. Namenila sva se v Garfagnano (krasna, a turistično še neodkrita dolinica med Apunaskimi Aplami in Apenini), kjer sva ostala skoraj celih 14 dni. Sva pa šla vmes tudi malo naokrog, do Lucce (kjer sva med prvomajskimi prazniki na tisti dan srečala kakih 100 Slovencev), pa na obisk k U.-jevemu staremu znancu Stefanu, čigar vložene višnje v žganju še čakajo v omari, ostale dobrote pa sva kaj kmalu pomezila.

Vrstili so se dnevi, ko sva oba veselo delala in čakala na najin zadnji lanski dopust novembra. Argentina. Ker sva verjetno ena izmed redkih osebkov v Sloveniji, ki v Argentnini nima nikakršnega sorodstva, sva se obrnila na mojo bivšo sošolko Almo, ki sedaj s svojim bodočim možekom živi v okolici Buenos Airesa. Enkratno so naju sprejeli medse, naju seznanili z njegovo družino, nama razkazali mesto, naju peljali na nogometno tekmo prve lige in predstavili svoj način življenja – enostavno največ, kar lahko na takem potovanju doživiš. In ja, tudi z njimi se bomo zagotovo spet videli, tako da slovo niti ni bilo pretežko. Je pa bilo težko slovo od 30 in več stopinj, ki so jih takrat imeli v Argentini, ko sva odhaja v to zimo, ki je pri nas nič kaj prijetna. In težko je bilo slovo od slapov Iguazú in od neverjetnih razgledov na pokrajino okrog Salte, na Mendozo, na Buenos Aires in na zadnji tango … v Parizu? Mogoče pa res. A najprej je treba začeto končati. Tudi tale blog. In mogoče se potem tudi tu ponovno snidemo.

  • Share/Bookmark

Zakaj Laufarji ne laufajo?

22.02.2009

Danes sem si ogledala pustovanje v Cerknem, vendar moram priznati, da sem si vso stvar predstavljala veliko manj statično, glede na to, da gre za laufarijo. Od časa do časa se je med občinstvom znašel edinole Ta terjast, ostale larfe pa so se samo kazale na odru. Seveda so sodili Pustu, obdelali pa so tudi razne nacionalne in lokalne dogodke preteklega leta. Najboljša je bila omemba tiste, “ki se ji kreše med nogami”.

Laufarije 1.

Ta terjasta

Pri nas smo imeli danes lepo, sončno vreme in zato sem upala, da bo tudi v Cerknem tako, ampak se je že po par prevoženih kilometrih pooblačilo. Vendar to mi ni vzelo veselja do fotkanja. Mojega novega Zumkota je že od začetka čisto zasenčila Mašinca, tokrat pa se je obetal dan, ko bo novi Zumko prišel na svoj račun, kar se fotkanja tiče. Po moji dobri stari navadi sem seveda pozabila rezervne baterije, tako da je z Zumkotom nastala ena sama samcata fotka. Nekaj larf sem vseeno potem ujela z Mašinco.

Ta pjana?

Ta loparjev

Najbolj sumljiva od vseh pa je bila Ta koševa, ki je v prisotnosti svojega moža (prenašala ga je namreč v košu) zapeljevala nekoga iz občinstva. Takole je privzdignila krilo …

Ta koševa 1.

Meni se je zaradi neizkušenosti fotoreporterke za rumeni tisk in neprofesionalnosti seveda ravno v nepravem trenutku zatresla roka … Ko sem jo umirila, je bilo že vsega konec in Ta koševa se je delala, kot da nič ni bilo.

Ta koševa 2.

  • Share/Bookmark

Stalinov fetiš

11.01.2009

Ker smo se že pred novim letom dogovarjali, da gremo na preiskus gruzijske hrane in ker je bilo hkrati treba preizkusiti še Mašinco, kako se znajde in kakšna je njena orientacija, smo se včeraj napotili v gruzijsko gostilno Zlato runo. Slovensko se Mašinca sicer še ni naučila (ali pač jaz ne znam nastaviti džipiesa na slovenščino), ampak nas je pa brez problemov pripeljala do iskanega naslova na Štihovi 2.

YouTube slika preogleda

Mnenja ostalih blogarjev in komentatorjev o gruzijski gostilni so se potrdila – prijaznost in simpatičnost osebja je dejansko nič drugega kot samo »za sprobat«. Za konec smo dobili še 4 različne sladice, ki jih je častila hiša. Naj omenim še pristno gruzijsko vince (polsladko, imena si nisem zapomnila), ki smo ga srkali … Baje naj bi ga pil sam Stalin in čisto ga razumem, ker je res odlično. Stalin je očitno tudi v Sloveniji komercialno uspešna gruzijska »znamka«.

Stalinovo vince

Ambient gruzijske gostilne je simpatičen tudi za nepoznavalce njihove kulture, meni pa so se že takoj ob vstopu obudili spomini na potovanje po Gruziji pred dvema letoma. Mašinca je pofotkala par detajlov gostilnice.

ta pravo zlato runo

Aškerc

Gruzija na zemljevidu

Zlato runo jedilni list

Podrobnejše (in verjetno vsaj malo bolj objektivno) poročilo o gurmanskih užitkih je obljubil MatejMM, ker je tudi on fotkal (sicer z mojim darilom od dedka Mraza). Vsakršna podobnost med spodaj pofotkanima osebama je zgolj naključna … Ko nisva fotkala, sva bila čisto fajn družba … Resno.

MatejMM v akciji

Meeya in Mašinca (2)

P.S.: Mašinca (pisana z veliko začetnico) je seveda nova Nokia N96.

  • Share/Bookmark

Mwa mwa mwa

6.01.2009

Prvi dnevi novega leta so vedno v znamenju voščil, dobrih želja, mačkov, sredstev za zdravljenje mačkov in tudi pri nas ni bilo nič drugače. Še največ v teh ponovoletnih dneh pa je poljubčkov in ja, dobila sem malo drugačno »kissing disease«, kot je bila tale zadnjič. Konec koncev so lupčki le najlepši del voščila, saj ostalega tako ali tako ne poslušamo, ker je 99 % vseh voščil enakih, klišejskih in vsaj nemišljenih, če ne že neiskrenih. Ampak pustimo to … Poljubčkov je bilo v tem času še več, kot v »normalnih« ponovoletnih dneh, ker smo imeli na obisku Špance. V Španiji se tako ali tako lupčkajo ob vsaki priložnosti: ko se leto dni ne vidiš, ko se ne vidiš par dni, zjutraj, ko vstaneš, ko gre nekdo na WC in ga dolgo časa ni … No, tako hudo spet ni, ampak je pa res, da te v družbi Špancev lupčkanje kar zasvoji. Na koncu se začneš lupčkat še z ostalimi, ki jih sicer ne bi. Lupčkanje s Španci zna biti tudi nevarno. Na Iberskem polotoku imajo navado začeti lupčkanje na drugi strani, kot pri nas. Mi najprej nastavimo desno lice in potem levo, v Španiji pa ravno obratno. Ker je v Španiji lupčkanje veliko bolj pogosto kot pri nas, sem že pred časom prevzela njihov način. Predvsem z Adrianom imava probleme, kar se tega tiče in večkrat se skoraj zgodi, da bi si kateri od naju polomil nos. Obiski iz Barcelone se danes vračajo domov s celimi nosovi. V novem letu 2009 pa želim vsem skupaj čim več lupčkanja, pa kakorkoli že – z leve proti desni ali z desne proti levi.

  • Share/Bookmark

Malo tu, malo tam … po Lublan’

28.12.2008

Štirje prosti dnevi so kot nalašč za to, da se ti bioritem obrne na glavo … sploh če si bolj nočni človek in če imaš kot večina službo že navsezgodaj zjutraj. Že zadnji delovni dan veš, da lahko zvečer nekoliko potegneš, ker ti zjutraj ni treba vstati in ko se to ponavlja dan za dnem, pridemo do današnjega ekstrema (za ta leta pač, včasih je bilo že huje), ko sem »zjutraj« vstala ob 11.30, zajtrkovala ob 12.00, kosila ob 16.30 itd. Kaj bo z mano jutri, ko naj bi se iz postelje skobacala po »normalnem« urniku delovnega dne, še ne vem … ampak če me srečate, se mi raje ne približujte preveč. Sklepam, da ne bom najboljše volje. Sicer pa so bila pozna kosila tudi posledica prekrasnih mrzlo-sončnih dni, ki jih je bilo treba izkoristiti. Četudi za krajše sprehodke po Ljubljani …

Lj Grad1

Lj Grad2

Lj Grad5

Lj Grad6

psa brez jezika

Tivoli2

RTV fantek

Prešeren

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »