Grrrr…

Že kar nekaj časa je, od kar sem se vrnila v domovino, pisanje bloga doma pa se nikakor ne more primerjati s tistim, ko se švercaš pri sosedu in upaš, da bo povezava zdržala še naslednjih par besed. Pri povezavi 24 ur/dan bloganje pač ni več tako zanimivo. V tem času se je v Sloveniji zgodil tudi prehod iz zime v pomlad, čez noč je zacvetela »moja« češnja, na vrtu sem opazila cvetoče narcise, za katere sploh nisem vedela, da so tam … jih je pač prejšnja leta kosilnica prehitela, ker je »upravljalec« kosilnice mislil, da gre za plevel.

Cveti celo božični kaktus. Kar 20 popkov oz. cvetov sem naštela … ne vprašajte, kako in zakaj. Ne vem. Očitno je U. lepo skrbel za rož’ce v tem času, ko me ni bilo. Imam pa še nekaj starih »grehov« in treba je blogec apdejtat še s par fotkami iz »študentske« Pise …

Študentska menza …

Študijski kotiček in študijsko gradivo …

Iz Pise ostaja še en kulinarični zapis, že naslednji teden se pa tako ali tako spet odpravljamo na pot … Le kam gresta Meeya in Grrrr…?

PoGrrrrej še:

Alarm v SNS

Najina Pisa

Najina Pisa – drugič

Danes sem si ogledala pustovanje v Cerknem, vendar moram priznati, da sem si vso stvar predstavljala veliko manj statično, glede na to, da gre za laufarijo. Od časa do časa se je med občinstvom znašel edinole Ta terjast, ostale larfe pa so se samo kazale na odru. Seveda so sodili Pustu, obdelali pa so tudi razne nacionalne in lokalne dogodke preteklega leta. Najboljša je bila omemba tiste, “ki se ji kreše med nogami”.

Pri nas smo imeli danes lepo, sončno vreme in zato sem upala, da bo tudi v Cerknem tako, ampak se je že po par prevoženih kilometrih pooblačilo. Vendar to mi ni vzelo veselja do fotkanja. Mojega novega Zumkota je že od začetka čisto zasenčila Mašinca, tokrat pa se je obetal dan, ko bo novi Zumko prišel na svoj račun, kar se fotkanja tiče. Po moji dobri stari navadi sem seveda pozabila rezervne baterije, tako da je z Zumkotom nastala ena sama samcata fotka. Nekaj larf sem vseeno potem ujela z Mašinco.

Najbolj sumljiva od vseh pa je bila Ta koševa, ki je v prisotnosti svojega moža (prenašala ga je namreč v košu) zapeljevala nekoga iz občinstva. Takole je privzdignila krilo …

Meni se je zaradi neizkušenosti fotoreporterke za rumeni tisk in neprofesionalnosti seveda ravno v nepravem trenutku zatresla roka … Ko sem jo umirila, je bilo že vsega konec in Ta koševa se je delala, kot da nič ni bilo.

Vse se je začelo, ko sem sklenila, da »tiste abšisane majice pa že ne bom peglala«. U. me je pogledal spod čela z začudenim izrazom na obrazu in vprašal: »Abšisane«? Čeprav sem za trenutek pomislila, da pač kot moški ne pozna besedišča, ki je kakorkoli povezano s pranjem perila, mi je bilo kmalu jasno, da tale izraz očitno ni »last« našega narečja, ampak da sem ga od nekje uvozila. Seveda, tukaj je zagotovo imela prste vmes moja mama, ki sicer doma ni tolkla po idrijsko, kakšna pa ji je sem pa tja očitno le ušla …

Tole abšisano ji mogoče še oprostim, nikakor pa ne bom kar tako pozabila, kako sem z užitkom še do pred kratkim jedla polentino. Logično, rada sem imela čokolino, rižolino, zakaj ne bi jedla še polentina? Moj spomin sicer ne seže tako daleč, ampak predstavljam si, da sem se, ko sem bila še čisto mala, enkrat pač uprla, da močnika pa že ne bom jedla. Naslednjič sem na mizo dobila polentino, ki je izgledal popolnoma drugače in je bil čisto drugačnega okusa. Sploh ni bilo primerjave. Močnik je seveda v mojem besednjaku obstajal, ampak samo kot priimek. Verjetno nočete vedeti, kakšen je bil moj izraz na obrazu, ko sem pred leti ugotovila, da je polentino … močnik. Skratka, nateg brez primere … ampak močnik pa še vedno ostaja … polentino.

Ne vem, ali gre v tem stanovanju vse falit zato, ker se je neka višja sila zarotila proti meni, ali je to zgolj in samo posledica tega, da oprema v stanovanju ni več nova. Ne vem. Ko sem danes v kopalnici zaprla pipo z vodo, je voda še kar naprej tekla. Ne ravno tekla, recimo temu zelo na pogosto kapljala. Ker sem bila ravno zmenjena, sem samo podstavila škaf vode (da vodo vseeno na nek koristen način uporabim) in odhitela ven. V roku dveh ur, kar me ni bilo, se je nabralo skoraj za cel škaf vode. Ufff, v takih trenutkih se človek (beri: ženska) počuti tako nemočnega. Pa sem vzela v roke Mašinco in poklicala tata. »Treba bo poklicat hišnika,« je grozeče začel pogovor. Počutila sem se huje kot pri zobozdravniku, kot ti reče, da bo moral zob ven. Pač ne maram raznoraznih mojstrov v svojem stanovanju. No, potem je vseeno rekel, naj preverim ventile za vodo pod lijakom. Nič kaj obetavno ni izgledala stvar, saj se je ventil za toplo vodo vrtel v prazno, ventila za mrzlo vodo pa niti premakniti nisem mogla. Ko sem se že počasi sprijaznila, da bo moral zob ven oz. hišnik noter (kakorkoli že), je tata rekel, naj poskusim še eno stvar. »Odpri toplo vodo pipe v lijaku!« Jaz odprem toplo vodo. »Odpri toplo vodo pipe v banji!«. Jaz odprem toplo vodo v banji. »Sedaj pa čisto do konca odvij ventil za toplo vodo pri lijaku!« Storjeno. »Zapri toplo vodo v banji!«. Zaprem. »In zapri še toplo vodo pri lijaku!« Zaprto. Ampak iz pipe je še vedno puščalo … Še zadnji poskus … »Odpri mrzlo vodo pipe v lijaku!« Jaz odprem mrzlo vodo. »Odpri mrzlo vodo pipe v banji!«. Jaz odprem mrzlo vodo v banji. »Sedaj pa čisto do konca odvij ventil za mrzlo vodo pri lijaku!« Storjeno. »Zapri mrzlo vodo v banji!«. Zaprem. »In zapri še mrzlo vodo pri lijaku!« Zaprto. Ste si zapomnili? DELUJE! Voda ne pušča več! Vodoinštalater tata je rešil zadevo! Brez orodja, brez da bi stvar sploh videl. Take mojstre imam rada! Hvala, tata.

Ko je včeraj zvečer U. prišel domov, me je vprašal, če sem slišala za noro kravo. Za nore krave vem, o zgodbi, ki se je včeraj zgodila v Svetem Primožu nad Muto, pa nisem do takrat še nič slišala. Glede na trend novičarske spletne strani 24ur.com sva bila oba prepričana, da bo to prva novica na strani. Na najino začudenje se hipoteza ni potrdila, sva pa čisto slučajno na taisti strani zasledila novico o ponovnem grozodejstvu, ki naj bi se zgodilo na Univerzi Virginia Tech. Trenutno se članek nahaja na petem mestu najbolj branih novic strani 24ur.com. Že novica z noro kravo je bolj spominjala na prvoaprilsko šalo kot kaj drugega, ampak tale o študentu, ki naj bi se z odrezano glavo študentke sprehajal po kavarni, je pa izgledala povsem resnična. Saj se je to pač zgodilo v Ameriki … Vseeno sva skeptično v strica Guglja vtipkala univerzo in ime žrtve … zanimivo, da tole punco Zin Jang, umorjeno na Virginii Tech, poznamo samo v Sloveniji … samo na 24ur.com.