Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

November 2018
P T S Č P S N
« Jan    
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930  

Arhiv

Stalinov fetiš

11.01.2009

Ker smo se že pred novim letom dogovarjali, da gremo na preiskus gruzijske hrane in ker je bilo hkrati treba preizkusiti še Mašinco, kako se znajde in kakšna je njena orientacija, smo se včeraj napotili v gruzijsko gostilno Zlato runo. Slovensko se Mašinca sicer še ni naučila (ali pač jaz ne znam nastaviti džipiesa na slovenščino), ampak nas je pa brez problemov pripeljala do iskanega naslova na Štihovi 2.

YouTube slika preogleda

Mnenja ostalih blogarjev in komentatorjev o gruzijski gostilni so se potrdila – prijaznost in simpatičnost osebja je dejansko nič drugega kot samo »za sprobat«. Za konec smo dobili še 4 različne sladice, ki jih je častila hiša. Naj omenim še pristno gruzijsko vince (polsladko, imena si nisem zapomnila), ki smo ga srkali … Baje naj bi ga pil sam Stalin in čisto ga razumem, ker je res odlično. Stalin je očitno tudi v Sloveniji komercialno uspešna gruzijska »znamka«.

Stalinovo vince

Ambient gruzijske gostilne je simpatičen tudi za nepoznavalce njihove kulture, meni pa so se že takoj ob vstopu obudili spomini na potovanje po Gruziji pred dvema letoma. Mašinca je pofotkala par detajlov gostilnice.

ta pravo zlato runo

Aškerc

Gruzija na zemljevidu

Zlato runo jedilni list

Podrobnejše (in verjetno vsaj malo bolj objektivno) poročilo o gurmanskih užitkih je obljubil MatejMM, ker je tudi on fotkal (sicer z mojim darilom od dedka Mraza). Vsakršna podobnost med spodaj pofotkanima osebama je zgolj naključna … Ko nisva fotkala, sva bila čisto fajn družba … Resno.

MatejMM v akciji

Meeya in Mašinca (2)

P.S.: Mašinca (pisana z veliko začetnico) je seveda nova Nokia N96.

  • Share/Bookmark

Zlato runo v Ljubljani

1.12.2008

Zina me je prosila, če lahko razširim glas o njeni novi gruzijski restavraciji v Ljubljani. Glede na to, da je bil tale blogec prvotno namenjen prav Gruziji in da sem mislila, da bomo po potovanju z bloganjem zaključili, tale vest vsekakor sodi tudi na Grrrr… stran. Predvsem zato ker zadnje dni marsikdo preko strica Guglja priklika sem prav z iskalnimi besedami »gruzijska restavracija v Ljubljani«. Posredujem vam informacije, naprošam pa za mnenja o restavraciji »Zlato runo«. Ko sama spet aktiviram brbončice, ko se odpravim do gruzijske restavracije v Ljubljani, preizkusim »izvoženo« gruzijsko hrano in jo primerjam s tisto avtentično, pa se spet oglasim s podrobnejšim poročilom. Pa dober tek!

Zlato_runo

Za povečavo kliknite na fotko in si jo poglejte v Flikru -> all sizes -> large.

  • Share/Bookmark

Coitus interruptus ali zakaj »še X« ni enako kot sex?

13.01.2008

Grrrr… blogec je nastal bolj kot ne kot neke vrste eksperiment in njegov nastanek je časovno sovpadal z mojim odhodom v Gruzijo … Tisti, ki me poznate, dobro veste, da sem, kar se potovanj tiče, zelo neučakana … in tako je nastala kategorija »še X dni«, ki označuje dneve do naslednjega potovanja.

Že nekaj časa mi je moj StatCounterček pravil, da kar veliko ljudi priklika na stran te kategorije, nisem pa vedela, zakaj …

No, sedaj vem. Če želite v Guglju iskati sex in po pomoti med »e« in »x« vtipkate presledek, je povezava na moj blogec oz. na kategorijo »še X dni« čisto prva.

Tako »služim« obisk na blogu na račun »prekinjenega sexa«.

  • Share/Bookmark

Hu Jintao nad šolsko tablo?

24.10.2007

Skrbno uokvirjene slike »Titotov« so že zdavnaj romale na odpad, dobi se jih še na kakšnem boljšaku, na domu kakšnega navdušenega zbiratelja starin, skoraj zagotovo pa bi ga zelo težko našli v kakšni šoli nad šolsko tablo.

 

Actoon se v komentarju na prejšnji post o Titu spraševal, čigavo sliko bi bilo danes najprimerneje izobesiti nad šolsko tablo. Drnovšek skorajda ne pride več v poštev, lahko počakamo do naslednjega kroga volitev in se potem odločimo ali pa skušamo na našo prihodnost pogledati bolj »vizionarsko«.

 

Sicer pa le zakaj bi se morali odločiti le za eno sliko … Na spodnji fotografiji iz Tbilisija (posneta je sicer bila v cybercafeju, ne v šoli) lahko vidimo celotno zbirko od preteklih gruzijskih (in SZ) predsednikov do današnjega pa vse do predsednika, ki naj bi Gruziji zavladal v prihodnosti. Bo Kitajska zavladala celemu svetu? Glede na število McDonaldsov, Coca-Col in podobnega bi človek za Sakašvilijevo pričakoval Bushevo sliko …

Hu Jintao

  • Share/Bookmark

Spominčki in lešniki

7.09.2007

Ker vem, da nekateri že nestrpno pričakujete naslednjo objavo na blogu, sem zbrala vso voljo in vse moči, kar mi jih je od potovanja še ostalo, da končno napišem še zadnje poročilce o tem potovanju.

Že kar navada je, da človek nekoga, ki pride s počitnic, vpraša “A je blo lepo?”. To se je dogajalo tudi meni, potem pa sem imela kar precejšen pomislek pri odgovoru. Da bi rekla, da je bilo lepo lepo, težko rečem, ker je situacija v Gruziji na splošno precej slaba – na vsakem koraku vidiš revščino. Bilo pa je cel kup zame lepih trenutkov, ki bodo ostali v spominu in zaradi katerih bi to najino gruzijsko-istanbulsko avanturo vsekakor ponovila. In krivci vsega tega so predvsem – ljudje, ki sva jih spoznala.

Artur - nedvomno najbolj prijazen in najbolj simpatičen možakar celega potovanja, receptor v hotelu v Tbilisiju (če gre kdo v Tbilisi, mu priporočam tale hotel – brez kakršnega koli luksuza, ampak ima vse osnovno in je predvsem čist za razliko od nekaterih hotelov, v katerih sva prenočevala v Gruziji, žal pa nimam tu naslova, če koga zanima, naj mi piše). Naše prvo srečanje je izgledalo tako, da sva ga sredi noči zbudila. Vsak normalen človek bi znorel, grdo gledal ali vsaj nejevoljno zabrundal, ampak ne Artur! Sicer z opazno krmižljavim obrazom naju je sprejel z nasmehom in vselej pripravljen pomagati. Artur ne zna niti besedice angleško, ampak če človek hoče, se lahko vse sporazume (podobnost med slovenščino in ruščino, kretnje, številke …). Naslednjo plus točko (ali dve) si je Artur pri meni pridobil, ko sem morala v bolnišnico. Kakopak – U. ga je spet zbudil sredi noči in še vedno ni znorel. V hotel je poklical zdravnike, ki so me potem z rešilcem odpeljali v bolnišnico. Vedno dobrovoljni Artur si je zaradi vsega omenjenega prislužil kar dva “Valterja”.

Moje sobolnice – kar se tiče prehranjevanja, so bolniki v bolnišnicah v Gruziji prepuščeni sami sebi, kar dejansko pomeni, da more biti poleg bolnika vedno ob njem še nekdo, ki skrbi za hrano, vodo, da mu kuha čajčke ipd. Da ne niti ne načnem teme o WC-jih, ki nimajo niti toaletnega papirja, ker danes obujam samo lepe spominčke … Skratka, v taki situaciji se nepripravljena, do neke mere razvajena turistka, ki česa takega niti v sanjah ne pričakuje, težko znajde, pa čeprav sem imela super asistenco U.-ja, ki mi je v bolnišnico prinašal vse, kar sem si lahko v tistih trenutkih sploh zaželela. Sobo sem delila še s 6 “cimrami” (vsaka s svojo sestro, mamo …, ki so v bolnišnici tudi prenočile in skrbele, da ima bolnica vse, kar potrebuje). Tudi med njimi ni bilo niti ene (čeprav so bile nekatere mojih let), ki bi vsaj malo znala angleško. Zato je komunikacija s sestro izgledala nekako takole: zjutraj je prišla v sobo z dvema lončkoma – na enega je pokazala in rekla “pipi”, na drugega pa je kazala in nekako v zadregi pogledovala po sobi, da jo katera od mojih sobolnic odreši in pove v angleščini. Ni šlo. Vprašala sem “Kaka?” in celotna soba je zapadla v krohot, ampak ja, to je bilo to. No, kar sem želela povedati, je, kako so te ženske skrbele zame. Vsakih pet minut je bila druga pri meni: “Voda?”, “Čaj?”, “Krompir?”, “Voda?” “Prepečenec?”, “Čaj?”, “Riževa čorba?”. Prav tekmovale so in ne vem čisto zagotovo, ali če v ruščini rečeš “ne” pomeni “ja”, ampak vedno, kadar sem rekla, da nečesa ne bom, se je stvar znašla na moji nočni omarici. Moje sobolnice si niso prislužile nobenega “Valterja”, ker so bile vse s podobnimi težavami kot jaz, so pa zato dobile vrečo prepečenca, čajčkov in podobnih dietnih in nekaterih nedietnih zadev.

Deklica z lešniki – najin zadnji dan v Tbilisiju, po odhodu iz bolnice … na železniški postaji čakava na vlak proti zahodu države. Tam sva praktično celo popoldne do večera stacionirana z nahrbtniki. U. gre v lekarno, ko pride nazaj, grem jaz na WC. Potem gre U. v trgovino, ko pride nazaj, grem jaz na WC. Nato gre U. na pošto, ko pride nazaj, grem jaz na WC itd. Nasproti je sedela deklica, ki naenkrat vstane in nama prinese celo pest lešnikov. Midva vzameva vsak po enega in deklica še kar vztraja. Ko vzemem še enega, se nasmeji in mi lešnike strese v naročje. Ker je povsem očitno, da ne veva, kaj početi z lešniki (brez nečesa trdega je lešnike pač nemogoče treti), nama deklica namigne, naj poskusiva z zobmi. Nad idejo nisva najbolj navdušena, zato pa jih potem nekaj stre ona in nama prinese jedrca. Tudi ona ni dobila nobenega “Valterja”, ker je še premlada.

Tole je samo nekaj utrinkov za nazaj … Prilepila bom še nekaj istanbulskih fotk, potem pa med kategorije dodajam novo državo, moja naslednja destinacija je Belgija! In to že prav kmalu …

Meeya in U. Modra mošeja Živeli Turki! Grand bazar Eden od zbarantanih nakupov

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »