Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

November 2018
P T S Č P S N
« Jan    
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930  

Arhiv

Moja Nokia

5.12.2008

Ne, tole ni zapis s Finske o kraju Nokia, kjer so v predmobilni dobi izdelovali gumijaste škornje, danes pa je ime bolj kot po kraju samem poznano po znamki mobilnikov. Znamki Nokia sem zvesta že kar nekaj let in ker me moja dobra stara Nokijica kar noče in noče zapustiti, jo bo treba prisilno upokojiti, ker je na njej preveč dragocenih podatkov, da bi tvegala, da gredo skupaj z njo v grob. Nemalokdo me je že prepričeval, naj zapustim Nokio in vzamem mobilca kakšne druge znamke, nekaj časa sem se celo spogledovala z iPhonom, pa je mogoče vseeno malo preveč fensi zame.

Tole je zapis o nagradni igri Nokie za blogarje. In ja, čeprav nisem neka fenica raznoraznih iger na srečo, sem se tudi jaz odločila, da poskusim v stilu slogana, ki sem ga napisala na spletni strani nagradne igre: »If you always do what you’ve always done, you’ll always get what you’ve always gotten.«

Vesela bom, če boš tudi ti glasoval zame :-)

  • Share/Bookmark

Vroče …

30.11.2008

Popis dogodkov s Finske končujem s pripetljajem zadnjega večera v Tamperah. Jussi naju je povabil v javno savno, ki pa so jo s prijatelji zakupili samo zase in obetal se je pravi »žur«, saj so bila pravila savnanja jasna. Lahko govoriš, karkoli ti srce poželi, prepovedano je edino negodovanje nad vročino. Torej, »Uf, kako je toplo« (oz. angleška oz. finska varinata) so v savni prepovedane besede. Ni nezanemarljivo dejstvo, da se temperatura v zgornjih predelih savne dvigne tudi tja do 140 ºC in da marsikdo poleg obvezne »opreme« v savno vstopi s surovo klobaso, ki jo po savnanju poje. Še prej pa je obvezen skok v jezero poleg savne. Nič čudnega torej, da tovrstno savnanje imenujejo »savna mehurjev«. Po dobljenih navodilih sva se vseeno odločila, da poskusiva to čudo. Konec koncev je to le prava finska savna in enkrat v življenju mora človek poskusiti tudi to.

V upanju, da bom naslednji dan le lahko šla na letalo (beri: v upanju, da preživim), sem se usedla v Jussijev avto in poti nazaj ni bilo več. Z vsemi sposobnostmi blefiranja (in teh je zelo malo) sem se trudila, da sem ostalim dajala vtis, da mi je »dogodivščina« oh in sploh všeč in da komaj čakam, da se »sprostim« in naužijem savnanja. Ko smo prispeli na »kraj zločina«, sem zagledala nemalo ljudi, ki so panično tekali naokrog, večinoma v samih kopalkah. Okej, sem si rekla, nisem edina, ki ni povsem sproščena v tem nenavadnem početju. Pri parkiranju avtomobila so nas nagnali drugam, zakaj seveda nisem razumela. Jussi je šel preparkirat avto, ostali pa smo izstopili in se napotili proti savni. Še vedno mi ni bilo jasno, zakaj so ljudje tako nervozni. Dim izza drugega konca savne je nakazoval, da kjer je dim, je tudi ogenj. In ja, točno to se je zgodilo. Savna je zagorela. Namesto vročega savnanja smo imeli prijeten, sproščujoč večer ob vinčku. Ni bilo slabo.

V lokalnem časopisu sva na poti nazaj ugledala znane prizore prejšnjega večera … Res je bilo vroče!

Picture 048

  • Share/Bookmark

Pozimi na Finskem ne ribarijo

21.11.2008

Na Liffu sem si danes ogledala film Izgubljeni orkester. Film si zasluži čisto petico – zaradi prefinjenega humorja (tako enostavnega, a nikakor ne tipičnega) in zaradi sporočila, ki ga je imel zame in ki zelo paše še v tale kontekst Finske … Moja interpretacija filma je zelo enostavna: potovanje je vredno zaradi poti same, da do nekega cilja pridemo. Tisto, zaradi česar smo najprej mislili, da gremo, ni na koncu pol toliko pomembno, kolikor so pomembne (in zanimive) dogodivščine, za katere niti pomislili nismo, da se nam lahko zgodijo.

S potovanjem na Finsko je bilo podobno kot v tem filmu. Podobnost je zgolj v sporočilu, kot sem ga jaz razumela, nikakor pa ne v pripetljajih izgubljenega orkestra. Mogoče tudi zato, ker se pač nismo nikjer izgubili. Ah, kaj bi šele če ne bilo?

Najboljše od najboljšega tega potovanja so bili seveda spet ljudje. Sem pač humanistka, kakorkoli me obrneš … Fince sem »spoznala« že prej v Očarljivem skupinskem samomoru Arta Paasilinne, s sabo pa sem vzela Tulečega mlinarja. Glede na (pre)brano sem vedela, da imajo Finci smisel za humor, stereotipa (oz. statistike) o njihovi samomorilnosti pa na srečo nismo potrdili. Pa ne da smo Slovenci tako zelo različni v tem pogledu. V sklopu aktualne politike pa čisto vse Fince, ki sem jih (s)poznala, zanima afera Patria. Tudi tako se veča prepoznavnost naše države, ja. Ampak če se vrnem nazaj na sporočilo filma in potovanja. Pri meni je vedno tako – ni važno, ali grem na neko potovanje zaradi seminarja, zaradi tega, ker si želim ogledati določen muzej, neko znamenitost ali karkoli drugega, vedno so tu ljudje, ki naredijo potovanje vredno poti. Vsak zase je zaklad. Vsakdo izmed njih je svojevrsten »muzej«, vreden več kot le nekajurnega obiska.

Zadnjič, ko sva bila na Finskem, sva bila pri Jussiju. Odpičeni profesor v vsakršnem pomenu besede. V soboto smo ga pobrali na železniški postaji, ko je prihajal iz Helsinkov. Ravno je začelo deževati, njegovo ženo pa je skrbelo, ker je imel na postaji še kolo, v avtu pa ni bilo prostora. Ko se je usedel v avto, nas je takoj pomiril glede kolesa. »Brez panike, kar tukaj ga pustim, saj je tako ali tako ukraden.« Ko smo želeli videti njegovo zadnjo knjigo, o kateri nam je razlagal, je povedal, da je nima, ker so mu jo poslali po priporočeni pošti in v predvidenem roku ni imel časa, da bi jo šel iskat. Pa so jo poslali nazaj, on pa je ostal brez izvoda.

Tokrat naju je v Tamperah gostila Hilkka. Pravi finski sonček. Verjetno ga zato ne potrebujejo. Za lažjo predstavo, kaj pravzaprav počnejo Finci – predvsem tisti na severu države, pa še tale resnična zgodba, ki jo je Hilkka zapisala na svojem blogu. Nekdo z juga Finske je vprašal, kaj pravzaprav počnejo ti ubogi ljudje, izolirani tako daleč na severu. Sami je odgovoril: »Poleti ribarimo in se ljubimo. Pozimi pa ne ribarimo.«

  • Share/Bookmark

Mus na letalu

19.11.2008

Pa začnimo tole pisanje o Finski s poleti gor in dol, potem pa bomo videli, kam me bo tok misli zanesel in koliko skrivnosti bom izdala (če sploh kaj) …

Letenje z letalom je nekaj najbolj zoprnega na tem svetu, ki pa te pripelje do najlepših doživetij. Pred časom sem imela že 14 dni pred letom nočne more, ugibanja, ali bom preživela in podobne črne misli. Vidi se, da izkušnje naredijo svoje … sedaj sem živčna (in za bližnje sopotnike neznosna) samo še med vzletom in pristankom ter ob morebitnih turbulencah. Če sem poštena, nisem čisto prepričana, ali je bila tista driska pred odhodom na Finsko posledica živcev ali pa dejansko kak virus … No, pa naslov ne gre v tale kontekst, če je kdo slučajno pomislil na kaj takega. Mus pride potem, za sladico. Za gor je bil čokoladni mus, za nazaj pa jagodni mus … njami, njami! Austrian Airlines ima prav neverjetno okusne obroke za dane razmere. Poleg musa smo v obe smeri dobili še nekakšne in spet drugačne makarone. Spet neverjetno – niti razkuhani niso bili. Pohvalno. Adria je tokrat usekala mimo, kar se prehrane tiče … dobili smo plastik fantastik sendviče. Do Istanbula so bili bolj izvirni (burek). Ja, prehrana je pomemben del leta, ki mi olajša bivanje na tem neudobnem in nestabilnem in vse ne-, kar je mogoče, prevoznem sredstvu. Ampak se moram pohvaliti, da za nazaj sem že knjigo brala. A, a? A sem, a? Ko že govorimo o pogumu … ne vem, zakaj, ampak ko smo toliko nad zemljo, da lahko vidim stavbe v kolikor toliko vidni obliki, se počutim že varno … kar je seveda povsem neracionalno, ampak tako je. Tudi dogodek, ki se je zgodil na pristajalni stezi na Dunaju, ko je naš šofer, ups, pilot na pristajalni stezi pri hitrosti karnekajsto na uro naredil manjši ovinek, me ne bo prepričal, da so to najnevarnejši trenutki poleta. Samo da so trdna tla pod mojimi nogami, pa sem srečna.

No, pa da me ne boste linčali, da spet nisem nič pametnega napisala, se vsaj dotaknem Finske … Kar mi je bilo res všeč v tej deželi na severu našega planeta, je bilo, da imajo v vseh restavracijah vedno na mizah vrček vode izpod pipe in kozarce. Nihče ti ne bo poskusil prodati ustekleničene vode. Ko bom velika in ko bom imela svojo restavracijo, bom naredila prav to. Če pa mi kdo »ukrade« idejo, bom pa še bolj vesela. In naj se to razširi po vsej Sloveniji, ker dejansko imamo dobro vodo, ki je veliko boljša kot ustekleničena. Nasploh se mi je zdelo, da na Finskem živijo zelo zdravo. Ob vsakem solatnem baru je poleg dresinga (okej, tega ne komentiram), olja (olivnega) in kisa (balzamičnega) mogoče najti še mešanico raznih semen, ki si jih potreseš po solatki. Da o slastnem, vedno svežem raznovrstnem kruhu niti ne govorim. Kruh je res nekaj boljšega v finski kulinarki. Tudi tisti los, ki smo ga jedli s krompirjem ni bil švoh, ampak kruh … Navadno imaš ob solatnem baru več vrst štruc kruha in sam si odrežeš kos (štruco primeš s servetom). Ah, tu se spet prebudijo tiste moje sanje o peku …

  • Share/Bookmark

Za vsakim soncem pride dež. Pa čeprav je na “soncu” deževalo in na “dežju” sije sonce.

16.11.2008

Navadno nimam prav dolgih naslovov, ampak tole se mi je zapisalo na Knjigi frisov in ker je vtisov s Finske še in še in ker v meni še vedno vrejo ideje, spomini na najtoplejše ljudi v najbolj mrzli deželi na svetu, sem se odločila, da uporabim tale naslov, ker izkazuje določeno nasprotje – tisto grenko-sladko občutje, ki ga ima vsak v sebi ob povratku od nekje, kjer se je imel res lepo, ampak ne samo to … pa niti ni važno!

Dejstvo je, da sem se imela S-U-P-E-R, pa čeprav je bil presežen samo en dan, ampak zaradi tistega enega dneva se je splačalo … Vedno znova ugotavljam, da se splača (in nujno je) potovati samo tja, kjer poznaš ljudi. Tam je vedno garantirano najboljše! In tudi tokrat je bilo tako …

Ker sem se odločila, da se danes samo na kratko oglasim na blogu in ker dejansko kolebam, katere stvari sploh izdati celotnemu spletu in katere utrinke obdžati zase in jih ne povedati nikomur, je, kot kaže, najboljše, da s tem uvodnim postom o Finski kar zaključim. Lahko samo napišem, da je vreme na Finskem obupno, non stop dežuje, piha veter, shladilo se je. Tako da … nikakor se ne splača hoditi na Finsko!

  • Share/Bookmark