Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

Januar 2011
P T S Č P S N
« Sep    
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31  

Arhiv

Ponovna snidenja

9.01.2011

Večina rednih (nekaj najbolj vztrajnih vas je še, kajne?) zahajačev na tole stran vas verjetno ve, da je pisanje bloga zastalo zaradi enih drugih pisarij, ki so trenutno (no, že kar nekaj časa) aktualne. Ker pa je blog pravzaprav nastal z namenom, da se seznanim s tem orodjem, da tudi sama poskusim to, o čemer sicer pišem, je verjetno zdaj čas, da nekako zaokrožim (zaključim?) tudi pisanje tukaj gor. Grrrr… blogec je bil najbolj aktiven za časa mojih potovanj in na sredi enega (že predlanskega) je vse skupaj zastalo. Kot že rečeno, ne zaradi pomanjkanja materiala, predvsem zaradi pomanjkanja časa, pa tudi volja je bolj ko ne šepala.

Pa se vrnimo nazaj v julij 2009. Škotska. Pokrajina je nepozabna, s potovanja sva navkljub tipično škotskemu vremenu (ali prav zaradi njega) prinesla nekaj enkratnih fotografij – za katere dvomim, da jih sploh še znam naložiti na blog.  Edinburgh je res mesto, ki začara, Glasgow pa mi ostaja v spominu zaradi ljudi, ki sva jih spoznala. So posamezniki, za katere veš, da jih boš spet videl, navkljub kilometrom, ki te ločujejo, in Duncan je eden izmed njih. Po tem, ko smo se spoznali v Glasgowu, po dneh in nočeh, ki smo jih preživeli skupaj, je kmalu prišel tudi on v naše kraje. In nekako vem, da se bomo spet videli. Tisto potovanje sva zaključila v Cambridgeu, kjer sva spoznala Lou in Alexa. In guess what … lani maja sta prišla v Slovenijo.

Septembra 2009 sva se spet namenila proti Otoku. Tokrat zaradi U.-jeve ljubezni do nogometa (obiski nogometnih tekem na vsakem potovanju tudi postajajo že stalnica), jaz pa se nisem prav dosti pritoževala. S klapo z naših koncev in z nekaj Angleži, ki tudi občasno živijo v Sloveniji, smo se odpravili na Wembley – na prijateljsko tekmo med Anglijo in Slovenijo. Londona kaj dosti več od stadiona nisem videla, torej bo treba s tem namenom še enkrat v to prestolnico (in glej ga zlomka, Škot Duncan sedaj živi prav v Londonu. Naključje?). Smo si pa zato ogledali jugozahodni del Anglije – stacionirani smo bili v nekakšnem kmečkem turizmu v Staplowu blizu Ledburyja, na hitro pa smo zadnji dan skočili tudi v Wales.

Zima me je zapečkarsko držala na toplem vse do srede marca, ko sem službeno potovala v Valladolid, z obveznim postankom v Madridu seveda. Spet snidenja s starimi prijatelji “od vedno” – Jorge, s katerim sva se spoznala leta 2002 na kampu za prostovoljno delo na Portugalskem, je bil odličen vodič po barčkih Valladolida. Fidel nama je s Tejo oddal stanovanje, ko sva bili na Erasmus izmenjavi v Madridu, zato obiski tega mesta nujno vključujejo vsakokratne cañe s Fidelom. Parfum, ki mi ga je leta 2005 kupil za novo leto, je še vedno moj najljubši. Pa Luis in Pedro, vsak s svojo klapo. In naturalizirana Španka Nuša in Farni s celo klapo. Ah, Madrid je vsekakor več kot le moj drugi dom. To se čuti, četudi le prestopam na Barajasu.

Aprila 2010 sva bila namenjena na Sicilijo, pa nama je zagodel vulkanski dim, zaradi katerega so odpovedali let. Ampak človek se dopustu ne odpove kar tako, zato sva spakirala prtljago (veliko nje) in se z avtom podala proti Toscani. Namenila sva se v Garfagnano (krasna, a turistično še neodkrita dolinica med Apunaskimi Aplami in Apenini), kjer sva ostala skoraj celih 14 dni. Sva pa šla vmes tudi malo naokrog, do Lucce (kjer sva med prvomajskimi prazniki na tisti dan srečala kakih 100 Slovencev), pa na obisk k U.-jevemu staremu znancu Stefanu, čigar vložene višnje v žganju še čakajo v omari, ostale dobrote pa sva kaj kmalu pomezila.

Vrstili so se dnevi, ko sva oba veselo delala in čakala na najin zadnji lanski dopust novembra. Argentina. Ker sva verjetno ena izmed redkih osebkov v Sloveniji, ki v Argentnini nima nikakršnega sorodstva, sva se obrnila na mojo bivšo sošolko Almo, ki sedaj s svojim bodočim možekom živi v okolici Buenos Airesa. Enkratno so naju sprejeli medse, naju seznanili z njegovo družino, nama razkazali mesto, naju peljali na nogometno tekmo prve lige in predstavili svoj način življenja – enostavno največ, kar lahko na takem potovanju doživiš. In ja, tudi z njimi se bomo zagotovo spet videli, tako da slovo niti ni bilo pretežko. Je pa bilo težko slovo od 30 in več stopinj, ki so jih takrat imeli v Argentini, ko sva odhaja v to zimo, ki je pri nas nič kaj prijetna. In težko je bilo slovo od slapov Iguazú in od neverjetnih razgledov na pokrajino okrog Salte, na Mendozo, na Buenos Aires in na zadnji tango … v Parizu? Mogoče pa res. A najprej je treba začeto končati. Tudi tale blog. In mogoče se potem tudi tu ponovno snidemo.

  • Share/Bookmark
 

9 komentarjev »

  1. Irenulja pravi

    juhu! Mija iz bek! jst sem vsak dan počekirala, če si ki napisala… :)

    21.01.2011 ob 10:41 | #

  2. Narcis pravi

    No, no, lepo, da si si vzela čas in opišeš, kje vse si se potepala v tem času. Pa kar tako naprej!

    25.01.2011 ob 15:55 | #

  3. aLENkA pravi

    Vidva sta res prava popotnika. Doživljat nove kraje skozi ljudi je pa itak najlepše!
    (Sem se pa kar malo zamislila, ker je vse tole novo zame. Da ne bo spet celo leto minilo, preden se vidiva! ;) )

    13.02.2011 ob 21:33 | #

  4. mikstone pravi

    opis, ki me je pritegnil, čeprav težko berem druge bloge. Bravo.

    12.12.2011 ob 19:30 | #

  5. Crt pravi

    Kar tako naprej, kaj da ti drugega rečem :>

    3.07.2014 ob 15:17 | #

  6. Trikon pravi

    Lepo res!

    30.12.2014 ob 01:20 | #

  7. prijava terjatev v stečaj pravi

    Važno, da ti dogaja!

    13.01.2015 ob 02:23 | #

  8. razveza zakonske zveze pravi

    Se strinjam!

    20.01.2015 ob 19:13 | #

  9. h3x0r89 pravi

    AH tako ,.. super !

    9.10.2016 ob 23:00 | #

Komentiraj

:mrgreen: :neutral: :twisted: :shock: :smile: :???: :cool: :evil: :grin: :oops: :razz: :roll: :wink: :cry: :eek: :lol: :mad: :sad:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

RSS vir za komentarje. | TrackBack URL