Grrrr…

»Nebo nima mej,« je zapisano na mejnem (sic!) kamnu v vasici Topolovo v Benečiji. Sporočilo umetniške inštalacije, ki je nastala v sklopu festivala Postaja Topolovo, je zelo eksplicitno. Festival se je letos odvijal že šestnajsto leto in čeprav živim čisto blizu meje z Italijo (ki naj danes to več ne bi bila), sem bila v Topolovem letos prvič. Čez dan, zvečer, zavleče pa se tudi v noč, so na programu različni dogodki v sklopu festivala. Prepolno parkirišče pod vasjo je sicer nakazovalo, da se v Topolovem nekaj dogaja, a sva se z U. tja odpravila prezgodaj za festivalsko dogajanje, saj so bile uličice bolj ko ne prazne, med pohajkovanjem po vasici se je slišalo le žvenketanje jedilnega pribora, ki je odmevalo iz hišic, ki so tekmovale, katera je lepša od druge. Vse kamnite, a okrašene s prelepimi detajli, obarvane z živo rumeno, rdečo in modro, z zgledno negovanimi rožicami na oknih, z inštalacijami na vrtovih in s seksi trto, kot »must be« elementom. Vsa veleposlaništva očitno zgledno opravljajo svoje delo, saj pretiranih čakalnih vrst ni bilo opaziti. Na vrhu vasi, pod cerkvico, sva le našla nekaj živih duš, ki so pod improviziranim šotorom posedali pred začasno prodajalnico vsega. Ker sva bila za kosilo že dogovorjena, sva si naročila le pijačo in vrečkico suhih jabolk – v slovenščini. Vas me je očarala in naslednje leto se zagotovo udeležim tudi kakšnega dogodka na festivalu!