Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

Avgust 2009
P T S Č P S N
« Jul   Sep »
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31  

Arhiv

El cielo no tiene frontera

15.08.2009

»Nebo nima mej,« je zapisano na mejnem (sic!) kamnu v vasici Topolovo v Benečiji. Sporočilo umetniške inštalacije, ki je nastala v sklopu festivala Postaja Topolovo, je zelo eksplicitno. Festival se je letos odvijal že šestnajsto leto in čeprav živim čisto blizu meje z Italijo (ki naj danes to več ne bi bila), sem bila v Topolovem letos prvič. Čez dan, zvečer, zavleče pa se tudi v noč, so na programu različni dogodki v sklopu festivala. Prepolno parkirišče pod vasjo je sicer nakazovalo, da se v Topolovem nekaj dogaja, a sva se z U. tja odpravila prezgodaj za festivalsko dogajanje, saj so bile uličice bolj ko ne prazne, med pohajkovanjem po vasici se je slišalo le žvenketanje jedilnega pribora, ki je odmevalo iz hišic, ki so tekmovale, katera je lepša od druge. Vse kamnite, a okrašene s prelepimi detajli, obarvane z živo rumeno, rdečo in modro, z zgledno negovanimi rožicami na oknih, z inštalacijami na vrtovih in s seksi trto, kot »must be« elementom. Vsa veleposlaništva očitno zgledno opravljajo svoje delo, saj pretiranih čakalnih vrst ni bilo opaziti. Na vrhu vasi, pod cerkvico, sva le našla nekaj živih duš, ki so pod improviziranim šotorom posedali pred začasno prodajalnico vsega. Ker sva bila za kosilo že dogovorjena, sva si naročila le pijačo in vrečkico suhih jabolk – v slovenščini. Vas me je očarala in naslednje leto se zagotovo udeležim tudi kakšnega dogodka na festivalu!

Picture 008

Picture 010

Picture 019

Picture 024

Picture 029

Picture 042

  • Share/Bookmark

Skoraj sami nagi

13.08.2009

V petek zvečer sva z Nu prispeli v Bruselj in Dani naju je skupaj z Ivano povabil na »evrokratski after work drink«. Nekako v katergorijo »evrokratski« nisem sodila, »after work« na dopustu tudi ne pride v poštev, mi je bil pa »drink« všeč, zato sem se strinjala. Celi trgi preplavljeni z gručami mladih in v lepem vremenu je filing res pravi. Čisto nasprotje Luksiču. Človeka kar malce zamika, da bi se preselil gor … verjetno do prvega dežja. V petdnevnem pobegu na sever sem imela res srečo, saj (spet) ni padlo niti kapljice dežja. Že prvič, ko sem bila v Belgiji, sem bila brez dežnika in so mi rekli, da skoraj ni mogoče, da bo šlo skozi. Pa je šlo. In v drugič prav tako. V tretje gre rado, pravijo … Tudi pri mojem drugem obisku Bruslja je naneslo tako, da sem se prepustila vodenju skoraj lokalcem in še vedno nimam pojma, kje je kaj. Smo pa ob vstopu v center mesta naleteli na plakat, za katerega smo se vsi trije (Nu, Dani in jaz) strinjali, da je udeležba skoraj obvezna.

Picture 186

Do takrat smo imeli še nekaj časa, zato smo si šli ogledovati druge nagce … Najbolj znani je bil tudi tokrat oblečen, je pa bila njegova kolegica Jeanneke zato bolj na ekshibicionistično razpoložena.

Picture 203

Picture 215

Mimo čokoladnice pač ne gre … v Bruslju je čokolada dejansko alfa in omega … imajo jo za vse okuse in športe … Mene s temi žogicami za golf niso prepričali – hotela sem jim razložiti, da je moj najljubši šport izvajanje vaj (in predvsem sedenje) na terapevtski žogi in da imam doma takšno ogromno črno ter da bi rada kaj takšnega, pa me je le nadrla, da fotografiranje v njihovi čokoladnici ni dovoljeno. Pa nič!

Picture 205

Fotkanje drobnih detajlov velemesta …

Picture 190

Picture 195

In potem končno težko pričakovani shod Cyclonudista. Ko sem pofotkala že celo serijo takšnih in drugačnih prizorov, sem ugotovila, da si vsaj uradno fotkanja tile nagci ne želijo … no, videti ni bilo tako, saj so nekateri, kot je s spodnje fotke razvidno, kar lepo pozirali.

Picture 223

Picture 227

Vikend je bil super, na čase malo odpičen in po drugi strani tako zelo sladek. Fenomenalen recept za dobro voljo in nepozabne spomine. Hvala obema!

Picture 232

  • Share/Bookmark

Luksič

12.08.2009

Ne, ne bom pisala o ministru Lukšiču, če je mogoče (še) kdo narobe prebral naslov, tokratna objava bo o Luksemburgu oz. Luksiču, kot ga nekateri ljubkovalno imenujejo. V slovenščini se zapis imena države in glavnega mesta razlikujeta (država je Luksemburg, glavno mesto pa Luxembourg) in ne vem natančno, katerega poimenuje Luksič, mogoče pa kar oba. Državici, ki ima nekaj manj kot pol milijona ljudi, vlada veliki vojvoda. Povsod je vse več ali manj v francoščini, nemščino na ulici le redko zaslediš, imajo še čisto svoj jezik – luksemburščino, ki se ga tudi skoraj ne sliši. Ogromno je portugalsko govorečih priseljencev. No, nasploh priseljencev. Po podatkih iz leta 2006 je imel Luksemburg 28,8 priseljencev na 1000 prebivalcev. Po občutku bi rekla, da jih je še več – vsaj v glavnem mestu zagotovo. Po majhnosti, sterilnosti malce spominja na Slovenijo, tudi glavno mesto je kar simpatično, čeprav se vsi, ki so »obsojeni« na kratko- ali dolgoročno bivanje tam, s tem po navadi ne strinjajo. Verjetno res manjka malo več dogajanja, ampak evropske inštitucije so že vedele, kam se je treba postaviti. Ne predstavljam si, da bi zaposlovali toliko mladih ljudi npr. v Španiji ali v Grčiji. Ja, kdo bi pa delal? Vsi gredo večinoma v Bruselj ali v Luksemburg, da si naberejo izkušenj, da dobro zaslužijo, ampak živeli pa tam ne bi. Vsaj tisti, s katerimi sem se pogovarjala. V Luksemburg verjetno ne bi šla nikoli v življenju, če ne bi pred kratkim Nu tam dobila prevajalske prakse. In ker nizkocenovniki res letijo po nizkih cenah (in na srečo dovolj visoko), je takšno priložnost le treba izkoristiti. In tale izletek je bil res bolj zaradi tega, da sem razbila monotono neosebno četanje po netu in zaradi vikenda, ki sva ga potem preživeli z Danijem v Bruslju …

Picture 129

Picture 134

Picture 146

Picture 152

Picture 175

  • Share/Bookmark