Grrrr…

Še vedno na jugu Španije, v provinci Almeríe, se nahaja naravni park Cabo de Gata. Obala je vulkanskega izvora in je, čeprav jo verjetno redkokdo pri nas pozna, daljša od slovenske obale, meri namreč 63 km. Plaže so slikovite, peščene, poleti priljubljena točka ljubiteljev masovnega turizma, v nesezoni pa so vasice v tem predelu prava mesta duhov. Samo okrog 3.500 ljudi naj bi živelo v narodnem parku (po podatkih iz leta 1997), turistov pa so našteli 500.000 (predvsem poleti). Dejansko je bil najlepši pogled na obalo prav iz avta, saj je takrat, ko smo mi bili tam, močno pihalo in navkljub lepemu vremenu se je le en član naše odprave opogumil in šel do kolen v vodo. Pa še njemu je bilo kmalu žal, čeprav tega ni naglas povedal. V edinem takrat odprtem lokalu v vasi smo naročili sladoled (tudi to smo kasneje obžalovali, prvič, ker je bilo zaradi vetra hladno, in drugič, ker sladoled ni bil svež, kar glede na število turistov v tistem obdobju ni nič čudnega). Iz avta smo na poti nazaj opazili tudi soline, vendar je volje za oglede tisti dan že kar malo primanjkovalo, glede na to da smo si na isti dan ogledali že puščavo Tabernas, do našega hipijevskega doma v Órgivi pa smo imeli tudi še par ur vožnje.