Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

Julij 2009
P T S Č P S N
« Jun   Avg »
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031  

Arhiv

Iz Luksemburga v Trier

20.07.2009

Luksemburg vsekakor ni bila ena izmed držav, v katero bi si neizmerno želela že vse življenje, ampak naneslo je tako, da je konec prejšnjega meseca pač padel Luksemburg. Že večkrat sem najbrž napisala, da rada potujem tudi (ali kar predvsem) zaradi ljudi. Tokrat sem se potovanja še bolj veselila, saj sem vedela, da drugače kot super z ljudmi, ki jih bom obiskala, pač ne more biti. Ampak do Luksemburga pravzaprav še pridemo. Ker je Nu v četrtek pridno delala in ker je Nemčija povsem blizu Luksemburga in ker se zadnje čase delam, da se učim nemško, sem se odločila, da preverim, kako se kaj obnese moja dojč v praksi. No ja, o rezultatih tega testiranja raje ne bi, sem se pa zato ogledala Trier, simpatično mestece v bližini meje z Luksemburgom, iz katerega se marsikdo na delo v Luxembourg vozi z vlakom, saj so cene stanovanj v Trierju več kot za polovico nižje kot v Luxembourgu. Trier, ki se nahaja na vinorodnem območju ob reki Mozeli, naj bi bilo najstarejše nemško mesto in rojstni kraj Karla Marxa. Tja sem se odpravila kot čisto prava turistka s fotoaparatom v roki. Najprej sem butnila v črna vrata oz. Porta Nigra. Pojma nimam, kdo jih je tako zasvinjal, ampak res bi bil že čas, da se mestne oblasti malo zganejo in očistijo to svinjarijo z vrat. Potem sem se malo sprehodila pa uličicah in trgih (ne, niti poskusila se nisem orientirati, ker v takšnih majhnih mestecih se res ni mogoče zgubiti), našla katedralo in evangeličansko cerkev, pa še eno palačo in parkec, v katerem je ležalo in počivalo staro in mlado. Nekateri so se odločili za malo romantike in so kar tam zakurili ogenj. Ambient je bil kar pravi, vendar ker so nekateri v tistem času že oddelali svoje, je bil čas, da se vrnem nazaj v Luksemburg. Naj na koncu le še priznam, da kaj dlje od »danke« in »bitte, eine (s prstom pokažem na želeno)« pač nisem šla. Sem pa povsem prepričana, da glede na naglas niso ugotovili, da nisem Nemka …

Picture 117

Picture 005

Picture 006

Picture 016

Picture 023

Picture 086

Picture 089

Picture 097

Picture 100

  • Share/Bookmark

Capileira

13.07.2009

Ker je dni do naslednjega potovanja le še nekaj in ker imam še par starih dolgov, bo najbolje, da se čim prej lotim naše zadnje postaje v Španiji – tipično andaluzijsko bele vasice Capileire. Na skoraj 1500 metrih nadmorske višine se skriva tale biserček. Dostop do vasi je kakopak po ovinkasti cesti, ampak saj smo jih vajeni. Za kakšne treking počitnice po Sierri Nevadi je super izhodišče, če pa bi človek želel biti stacioniran v Capileiri in si ogledati še druge dele Andaluzije, tega ne priporočam. Sama vasica je simpatična, lepo urejena in polna turistov. Gospa na turističnih informacijah nam je povedala, da je Capileira pogost cilj enodnevnih izletov, ki jih organizirajo za upokojence in tudi mi smo jih videli v gručah. Ker tudi sama vas ni povsem na ravnem terenu, jih je kar malo težko gledati, kako se s težavo kobacajo od trgovine do trgovine, od bara do restavracije. Ampak potem, ko jih avtobus obnemogle pobere za vrnitev v dolino, pa se le lahko pohvalijo, da so osvojili drugo najvišjo vas v Španiji.

Picture 600

Picture 605

Picture 610

Picture 622

No, pa saj ne da smo bili mi veliko bolj aktivni. Nasploh cele te španske počitnice so bile bolj ko ne ležerno naravnane. Za konec smo se vseeno odločili lažji treking, kot so ga poimenovali na turističnih informacijah. Že prva zanimiva stvar je bila to, da se je bilo na pot treba podati navzdol – do mostu, kjer je bil cilj trekinga, in potem po isti poti nazaj. Po zagotovilih gospe na informacijah naj bi v eno smer potrebovali vsaj uro hoda. Ko človek preračuna – če bi za dol potrebovali uro, bi za nazaj rabili vsaj uro in pol. Želodčki so rekli, da toliko časa ne zdržijo in da jih bo treba napolniti. Pa je vmes padlo še kosilo, del ekipe je omagal, z U. pa sva se vseeno podala na pot. Pot dol in nazaj nama je vzela slabo uro, pa še ustavila sva se pri mostu in fotkala. Sicer simpatičen sprehodek, ampak potem nama (okej, če sem iskrena, predvsem U.) je bilo kar malo žal, da nisva izbrala kakšne daljše poti.

Picture 630

Ob povratku v Órgivo smo seveda tudi zadnji večer obiskali »našo« ohinsploh najboljšo kamping restavracijo in si med drugim privoščili njihovo specialiteto – toast z neke vrste sirom in špargljevo marmelado. Naslednji dan pa v Madrid in tu se naša Španija konča. Zaenkrat.

Picture 316

  • Share/Bookmark

Cabo de Gata

2.07.2009

Še vedno na jugu Španije, v provinci Almeríe, se nahaja naravni park Cabo de Gata. Obala je vulkanskega izvora in je, čeprav jo verjetno redkokdo pri nas pozna, daljša od slovenske obale, meri namreč 63 km. Plaže so slikovite, peščene, poleti priljubljena točka ljubiteljev masovnega turizma, v nesezoni pa so vasice v tem predelu prava mesta duhov. Samo okrog 3.500 ljudi naj bi živelo v narodnem parku (po podatkih iz leta 1997), turistov pa so našteli 500.000 (predvsem poleti). Dejansko je bil najlepši pogled na obalo prav iz avta, saj je takrat, ko smo mi bili tam, močno pihalo in navkljub lepemu vremenu se je le en član naše odprave opogumil in šel do kolen v vodo. Pa še njemu je bilo kmalu žal, čeprav tega ni naglas povedal. V edinem takrat odprtem lokalu v vasi smo naročili sladoled (tudi to smo kasneje obžalovali, prvič, ker je bilo zaradi vetra hladno, in drugič, ker sladoled ni bil svež, kar glede na število turistov v tistem obdobju ni nič čudnega). Iz avta smo na poti nazaj opazili tudi soline, vendar je volje za oglede tisti dan že kar malo primanjkovalo, glede na to da smo si na isti dan ogledali že puščavo Tabernas, do našega hipijevskega doma v Órgivi pa smo imeli tudi še par ur vožnje.

Picture 534

Picture 538

Picture 543

Picture 565

  • Share/Bookmark

Puščava Tabernas

1.07.2009

Puščava Tabernas se nahaja v Andaluziji, v Španiji, v provinci Almería in če dobro napnemo oči, lahko (še v maju) vidimo celo zasnežene vrhove Sierre Nevade. Zaradi podobnosti s severnoameriškimi puščavami je bila pogosto kraj snemanja špageti vestrnov. Snemalne kraje še danes uporabljajo, le da so sedaj v obliki zabaviščnega parka, katerega vstopnina je močno zasoljena. Španci pač ne bi bili Španci, če prav iz vsake stvari ne bi poskušali nečesa iztržiti. Najprej smo se ustavili na enem izmed teh snemalnih krajev, se prvič pofotkali v puščavi, potem pa splezali na hribček poleg in z zumom Zumkota preverili, kaj je spodaj zanimivega. Ker nam vse skupaj ni delovalo preveč pristno špansko, smo se odločili, da se odpravimo da kraja Tabernas.

Picture 446

Picture 471

Picture 478

Tam smo bili bolj ko ne edini turisti, spominjali smo na Japonce in Japonke, čeprav (ali prav zato ker) smo imeli slednje (z malo pisane) samo na nogah. Takrat že dobro razširjeni želodčki so nas opominjali, da je nastopil njihov čas. Vstop dveh žensk (v majčkah brez rokavov) v restavracijo je požel žvižge in soglasno smo se strinjali (tudi glede na ponudbo), da to mogoče ne bo kraj, ki bi zadovoljil naše kulinarične želje in potrebe. V drugi restavraciji smo imeli več sreče, čeprav eden od natakarjev, navkljub temu da sem ga ogovorila v španščini, ni želel komunicirati z nami, ampak je stvar prepustil nadrejenemu. Šefe se je izkazal za zelo prijaznega in ustrežljivega, s ponudbo je pomiril tudi naše želodčke, ki so bili pripravljeni za vzpon na manjši hribček z utrdbo nad krajem Tabernas, kjer je sledil še en fotosešn.

Picture 494

Picture 510

Picture 513

Picture 514

  • Share/Bookmark