Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

Marec 2009
P T S Č P S N
« Feb   Apr »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031  

Arhiv

Alarm v SNS

5.03.2009

Da najprej razčistimo, SNS je v Pisi Scuola Normale Superiore – gre za prestižno visokošolsko institucijo, ki je bila ustanovljena leta 1810 po Nepoleonovem dekretu kot podružnica pariške École Normale Supérieure. Od povprečno 1000 prošenj na leto je na šolo sprejetih 60 študentov, t. i. normalistov. Verjetno ni potrebno omenjati, da moraš za vpis na SNS izkazovati nadpovprečne študijske razultate. Imaš pa zato zastonj nastanitev, hrano in še dodatno mesečno štipendijo. Vse to lahko obdržiš samo z nadpovprečnim povprečjem ocen. Že sama stavba je impozantna in četudi ne veš, kaj se notri nahaja, ti je jasno, da gre za nekaj čisto posebnega. Ker je vreme v Pisi še vedno zelo zelo slabo, fotoaparata sploh ne vlečem na plan, ker kot prvo – tvegam, da mi zalije fotoaparat in kot drugo – fotke tako ali tako ne bi bile kaj prida. Si pa lahko zato ogledate stavbo SNS na Wikipediji.

Danes sem se odpravila prav tja – z namenom vpisati se v knjižnico SNS. Res je en poseben filing, ko vstopiš v stavbo. Takoj začutiš nek občutek domačnosti in prijeten ambient, vsi so zelo prijazni. Gospa na recepciji mi je sicer rekla, da me ne more vpisati (ker nisem prišla ob pravem času), da pa me lahko spusti noter (ker sem imela potrdilo z Univerze v Pisi). Ker sem jo še kar naprej gledala, je doumela, da mi mora povedati, kam naj grem. Nekaj mi je na hitro nakracala na list papirja (in imela zraven monolog, kako to, da mora ravno ona delati na recepciji, čeprav ne zna niti malo angleško). Na koncu sem jo še enkrat za sigurno vprašala: »2. nadstropje desno?« Ko mi je pritrdila, sem samozavestno stopila med vse tiste čudne hodnike. Nekaj mi ni šlo čisto v račun, ampak tu so že bile stopnice, ki so najprej vodile v prvo nadstropje in potem v dru… Ups, na pol poti v drugo nadstropje sem zaslišala alarm in ko sem se obrnila in za seboj videla dve osebi, ki tečeta za mano, mi je bilo takoj jasno, da se nahajam nekje, kjer ne bi smela biti … Še vedno zelo prijazno sta me napotila nazaj – na levo skozi hodnik in šele potem v drugo nadstropje desno. Res bi bilo dobro, da bi tista gospa na recepciji vsaj malo govorila angleško, če ne drugega, pa vsaj malo bolj počasi italijansko.

  • Share/Bookmark

Če bi kadila, bi (bolje) videla

4.03.2009

Tale zgodbica gre v stilu kombinacije dobre in slabe novice, ki tako ali tako ne funkcionira, če najprej ne povemo dobre in šele potem slabe novice. (Ali je ravno obratno?) No, pa saj ni važno. Danes zvečer, ko sem prišla domov, je ravno, ko sem zaprla vse škure v stanovanju, zmanjkalo elektrike. Evo, v tem trenutku je spet šla. Baterija na prenosniku mi zdrži natanko 12 minut. Toliko časa mi torej preostane edinega vira svetlobe v stanovanju (poleg dveh mobilcev – enega s skoraj prazno baterijo), če prej ne pride elektrika nazaj. Ko je prvič zmanjkalo elektrike, je ni bilo skoraj eno uro. Potem je sledilo prižiganje in ugašanje elektrike v valovih. Človek se počuti kot eden izmed okraskov na novoletni jelki. Ne razumem, kako da sosedu povezava z wirelessom vseeno deluje. Mogoče pa povezavo lovim iz sosednjega bloka, kjer imajo luč. No, kakorkoli že. Vrnimo se k dobri in slabi novici. Najprej torej dobra. Ker je tudi v Toskani mraz in dež in nasploh obupno vreme, sem, kot se pritiče takšnimle zimskim večerom, včeraj kupila svečke za izboljšavo vzdušja. Le kje je potem problem? Si prižgem svečke, vzamem v roke knjigo in uživam. (Za las je šlo, le še minuta mi je ostala, pa je prišel štrom nazaj.) Nope, tukaj pride na vrsto slaba novica. Nimam vžigalnika oz. drugega vira ognja. (Spet brez elektrike – ostaja 5 minut baterije.) Ja, če bi kadila, bi bilo življenje (vsaj v tem trenutku) bolj enostavno … no, pa lahko noč …

  • Share/Bookmark

Marela dilerji

3.03.2009

Zdi se, da so v Piso vsi prišli z enim samim in edinim namenom – po sončno pomladno vreme. Resda sem se prvi dan na široko izognila Piazzi del Duomo s slavnim visečim stolpom in da nisem videla veliko turistov (Pisa je namreč zelo majhna – celotna občina ima manj kot 90.000 prebivalcev), sem pa zato videla več Erasmus študentov. Zanimivo, celo na turističnih informacijah je zaposlen Erasmus študent (mislim, da s Poljske). Ko sem ga vprašala, kje je najbližji cybercafe, mi je po službeni dolžnosti najprej dal seznam vseh točk na zemljevidu, potem pa povedal, naj grem raje na Pravno fakulteto, kjer je stvar zastonj. Brez problema mi je potem pokazal še svojo kartico za kosila v študentski menzi. Že Irene mi je povedala, da kaj prida nočnega življenja v Pisi ni, kar ga je, pa organizira Erasmus društvo. Erasmus študentje so očitno res povsod.

Vsakdo je že kdaj v kakšnem večjem turističnem mestu opazil navadno temnopolte prodajalce raznoraznih malenkosti – stvari, ki jih nihče ne potrebuje in jih posledično nihče ne kupuje. No, v Pisi ni tako. Tako kot se trgovci v običajnih trgovinah hitro prilagodijo in ko gre npr. valentinovo mimo, je prodajalna že polna šare za veliko noč, tako tudi poulični prodajalci poznajo razne trike. Najbolj uspešni pa so v nepričakovano slabem vremenu s prodajo marel. Včeraj, ko je od časa do časa le malce rosilo, sem se uspešno odvračala od nakupa. Glede na stanje zunaj in glede na vremenske napovedi pa tudi meni ne bo preostalo drugega, kot da pristopim k enemu izmed temnopoltih mladeničev in kupim marelo. Res super ideja namenoma pustiti marelo na zadnjem sedežu avtomobila. Le kaj mi bo marela v Toskani!

  • Share/Bookmark

Misija »Marec«

1.03.2009

Večina vas tako ali tako že ve, da sem se študijsko za en mesec preselila v malce drugačno okolje. In evo me, sedaj sem tu … v državi enih izmed nam bolj »ljubih« sosedov. Ampak pustimo politično raven medsosedskih odnosov ob strani, jaz sem namreč vedno in povsod z Italijani imela samo dobre izkušnje. In tudi v obdobju priprav na tale študijski obisk ni bilo nič drugače. Iskanje stanovanja je že v Ljubljani oz. v drugih slovenskih krajih stvar, ki dvomim, da je komu v nepopisno veselje. Da pa se lotiš iskanja stanovanja v tuji državi, ne da bi koga v tistem kraju osebno poznal, pa je sploh veselica. V bistvu je to edina stvar, ki je dejansko (no, vsaj meni) res pomembna, ko greš v tujino. Da imaš streho nad glavo, vse ostalo se že nekako uredi. Saj tudi streha nad glavo se že nekako uredi, ampak če nimaš veliko časa (in denarja) in če potovanje ni v stilu pravih »počitnic«, pa zna biti problem. Pa pustimo to …

Reševanja problema z nastanitvijo sem se lotila prek interneta … Že pred časom sem se včlanila v skupnost Srferjev po kavčih, vendar ugodnosti nisem nikoli koristila. Gre za skupnost, ki išče ali ponuja kavče za nočitev in je zanimiv način medkulturnih izmenjav, pa še poceni prideš skozi, ko potuješ. Seveda se nisem imela namena nekomu utaboriti na kavču za cel mesec, sem pa par osebam poslala sporočilce, če vedo za kakšno sobo, ki bi se jo dalo najeti. Med ostalimi koristnimi informacijami sem prejela tudi mejl Marzie, ki mi je ponudila, da mi odda svojo sobo za mesec dni, ker bo tako ali tako v Rimu. Super! Ponudbo sem seveda takoj sprejela in se čudila neverjetnemu naključju in dejstvu, kako enostavno je najeti sobo za en mesec v Pisi. A teden dni pred odhodom, sem dobila Marziino sporočilo, da je prišlo do sprememb na njenem študijskem urniku in da marca ostaja v Pisi. Ampak da bo kontaktirala vse pozane in jih povprašala po sobi. Ni minilo 24 ur, že sem prejela Irenin mejl s ponudbo za stanovanje, v katerem se trenutno nahajam. Vendar o stanovanju več kdaj drugič. Danes sem želela samo napisati, da Italijani niso nikakršen bav-bav in pa seveda, da sem srečno prispela. Nadaljnje število postov na blogu pa je deloma odvisno tudi od dobrodušnosti soseda, ki sem se mu »prisesala« na internet.

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi