Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

Marec 2009
P T S Č P S N
« Feb   Apr »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031  

Arhiv

Najina Pisa

15.03.2009

Ker sem imela ta vikend v Pisi obisk, sem bila vsaj nekaj časa tudi vodička … vse dokler se nisva začela izgubljati po uličicah, kjer niti sama še nisem bila. Na eni izmed takih sva odkrila avtomat za pice … česa vse se Italijani še ne bodo spomnili …

2009-03-15 041

Takoj za vogalom pa takšne dobrote. Le kdo ima raje pico iz avtomata?

2009-03-15 042

Kar nekaj toskanskih mest je le par kilometrov oddaljenih od morja, imajo pa ob morju svojo marino in plažo. Počitniška obmorska mesta v stilu Portoroža me niti najmanj ne fascinirajo, so pa zato takšne ribiške hišice ob obali pravi balzam za oči in za uživanje v dvoje.

2009-03-15 064

2009-03-15 069

  • Share/Bookmark

Beseda ni konj

10.03.2009

Še v petek sem se pritoževala nad plastik fantastik priborom in krožniki v menzi, v soboto pa sem že bila postrežena s čisto pravim priborom in sem jedla iz čisto pravih krožnikov. Okej, kozarci so še vedno plastični, ampak gre vsaj za neke vrste imitacijo stekla. Najprej sem bila prepričana, da je do te spremembe prišlo, ker je vikend (o plastik fantastik priboru ni bilo ne duha ne sluha niti v nedeljo) in ker si za vikend tudi študentje zaslužimo malce boljši standard, ampak ne, tudi danes in včeraj ni bilo v menzi nič plastičnega. Mogoče je pač samo treba prijazno povedati (oz. napisati na blog) in že se situacija spremeni.

No, pa ko sem že tu, bi še povedala, da uporabniškega imena in gesla za wireless na fakulteti še vedno nisem dobila in da zato nima nobenega smisla, da hodim na predavanja v računalniški laboratorij, računalnika pa ne morem uporabljati. Popolnoma nesmiselno je tudi, da mi na SNS dajejo neko provizorično izkaznico, s katero ne morem ničesar – niti si izposojati knjig, niti ne morem v knjižnico, saj bi mogla, če bi želela vstopiti, pustiti vse osebne stvari v sefu, sefa pa ne morem odpreti, ker nimam magnetne izkaznice (kartice), ampak imam samo provizorično izkaznico (beri: list papirja), ki potrjuje, da lahko grem v knjižnico. Če bi se dalo, bi bilo dobro, da se odklene park pod blokom, ker sicer ne bi bilo treba s smetmi v roki obrati treh ulic, da naredim cel krog okrog parka. Soseda, ki se mu »šlepam« na njegov wireless, bi še prosila, če lahko pusti priklopljenega, tudi ko ga ni doma, spodnje sosede pa, če lahko po polnoči nekoliko bolj potiho govorijo. Razumem, da je mediteranski temperament pač takšen, ampak do polnoči ni problema, res, potem bi pa raje zaspala, kot poslušala nerazumljivo glasno vpitje. Lastnika psa v eni izmed sosednjih ulic (ko moram vse naokoli nesti smeti) naprošam, naj mrcino priveže, ker mi je zadnjič skoraj srce padlo v hlače, ko je »kuža« centimeter proč od mene zalajal. To bi bilo bolj ali manj vse, predstavnike Cie naprošam, da ugodijo vsem mojim željam, če pa se tole uresničevanje želja z bloga nanaša samo na menzo, pa bi prosila jutri kakšno juhico namesto vsakodnevnih pašt in tortelinov za »primo piato«.

  • Share/Bookmark

Mimoza in fucbal

8.03.2009

V Italiji je že nekakšna tradicija, da se za osmi marec poklanja mimozo. Ne kakšne druge rože, ampak prav mimozo. Ne samo, da mimozo lahko kupiš na vsakem koraku, tudi narobutati bi se jo dalo, ker cveti povsod. Tisti temnopolti gospodje, ki so še do pred dnevi prodajali marele, danes hodijo naokrog s šopki mimoz. Ostali moški in fantje pa kar tekmujejo med seboj, kdo bo imel večjega – šopek, seveda. Mimozo sem za osmi marec prvič in zadnjič dobila od Flaviota. Na tem mestu je treba pojasniti malo »zgodovine«: Nu je v študentskih letih imela cimro zamejko (Saro) in njen fant je za osmi marec vsako leto prinesel mimozo za skoraj vse punce v študentskem domu. Od takrat dalje sem za osmi marec le še redkokdaj kaj dobila. Ne vem, če tista roža, ki sem si jo lani sama izbrala, šteje. Ampak po drugi strani razumem … v slovenščini se ta praznik imenuje »dan žena«. Žena? Seveda, saj nisem žena. Niti nisem ‘poročena ženska v odnosu do svojega moža’ niti mi ni všeč razlaga drugega pomena besede žena v SSKJ: ‘dorasla oseba ženskega spola, zlasti starejša’. V italijanščini se ta praznik imenuje »la festa delle donne« … to pa je že čisto nekaj drugega.

2009-03-07 069

Ampak ker očitno tudi letos ne bom nič dobila za dan žena, sem se odločila, da na ta dan jaz presenetim svojega dragega. Konec koncev se bliža tudi njihov praznik … štirideset mučenikov je tik pred vrati. Razkrila mu bom skrivnost, zaradi katere vem, da bo zelo vesel. Po drugi strani pa me kar malo skrbi, ker ne vem, če bo zaradi tega dejstva mene sploh opazil, ko pride. No, pa vseeno … Dragi U., iz moje sobe se vidi nogometni stadion. Takole romantično (pač za nekatere bolj, za druge manj) izgleda ob večerih …

2009-03-07 074

  • Share/Bookmark

Postrani

7.03.2009

Povešenemu stolpu sem se v teh dneh na daleč izogibala. Prav nič me ni vleklo, da bi obiskala to znamenitost Pise, čeprav sem jo dan za dnem od daleč videvala in se vsakič znova spraševala, če še stoji. Res je postrani. Že ko sem bila v Pisi pred tremi leti, me ni ne vem kako navdušila, ker dejansko ni nič tako zelo posebnega, razen tega seveda, da stoji postrani. Pa tudi to ni neka edinstvena stvar na svetu. Spomnim se recimo neke stavbe v Tartuju (v Estoniji), ki prav tako stoji postrani. Ampak okej …

Ko sem odhajala na faks in v knjižnice, sem stolp videvala ob vhodu skozi obzidje v stari del mesta. Od tu stvar izgleda čisto simpatična.

2009-03-07 042

Včeraj pa sem se popoldne na pijački dobila s Cristino in ko sva se poslovili, še kar nisem želela nazaj domov in sem se odločila, da se sprehodim do visečega stolpa. Večerilo se je že in prepričana sem bila, da na slavni Piazzi del Duomo ne bo več pretirane gneče nadležnih turistov in vsega, kar sodi zraven. Vseeno sem si preventivno v žep z zadrgo na hlačah (pod jakno, seveda) pospravila denarnico, ključe sem spravila v notanji žep jakne, fotoaparat pa sem trdno držala v roki, s trakcem, dvakrat zavitim okrog zapestja. V torbici je ostal edino mobi z italijansko številko, na katerem ni bilo več kot dva evra stanja, sama »kišta« pa tudi ni kaj dosti več vredna. Mašince pa seveda ne nosim s sabo. Dejansko je bilo na trgu že vse precej umirjeno. Malo sem sprehajala sem ter tja in iskala najboljšo točko za fotkanje tega postrani čuda. Ko se mi je zazdelo, da bo to to, se ustavim, se obrnem in presenečenje – centimeter za mano stoji gospodič, ki se je ob mojem postanku nenadoma ustavil in obrnil v drugo smer. Močno dvomim, da je imel dobre namene. Ker sem še kar jezno zrla v njega, je odpeketal drugim turistom naproti. Prav neverjetno je, kako drugačen je ambient v tem delu mesta. Drugje človek res nima občutka, da bi bil pretirano »ogrožen«. Je pač kot v vsakem malo večjem mestu, kjer seveda ne puščaš osebnih stvari kar tako. Ko pa prideš do stolpa, pa kar vidiš, kako na stotine oči preži za tvojo denarnico, mobitelom, fotoaparatom, karkoli imaš pač vrednega na sebi. Dvomim, da bom v tem času, ki mi še ostaja tukaj, še kdaj šla do stolpa. Je dosti lepših kotičkov v Pisi …

  • Share/Bookmark

Plastik fantastik svet

6.03.2009

V stanovanju, kjer trenutno živim in ki sem ga v enem izmed prejšnjih postov že omenjala, ni ničesar. Skoraj ničesar. Ni omar, ni kavča, ni televizije, niti ni kuhinje, ne dnevne sobe. Noter smo samo ena provizorična postelja, ena provizorična miza in jaz. No, tu sta še dve opremljeni kopalnici – ena s tušem in pralnim strojem in druga z masažno kadjo. Da ne bi bila tako zelo sama in osamljena sem si kupila še eno rožico, ki (zaenkrat še) lepo cveti. Tudi neke vrste kavč sem si omislila (beri: armič s spalko), skratka pravi »luksuz«. ;-) Poleg plastik fantastik mize, ki je že bila v stanovanju, sem si kupila še plastik fantastik skledo za solato in plastik fantastik pribor. Stvar pač mora biti v stilu. Ker sem uradno še vedno študentka, lahko sicer brez problema jem tudi na bone v študentski menzi in ker je cena kar ugodna (2,50 €) in hrana dokaj okusna, večkrat grem tja. Ampak glej ga zlomka, tudi tam se jé iz plastičnih krožnikov s plastičnim priborom. Že to je pri nas skorajda nepredstavljivo, ampak kar pa sem opazila danes, je bilo naravnost šokantno. Po centru je vse polno manjših restavracij in barov, ki pa v teh dneh niso imeli miz zunaj, ker je non stop pralo, kot iz škafa. Danes pa je (končno) izza oblakov posijal sonček in terase so bile prepolne ljudi, željnih vitamina D. Že zjutraj skupine mladih zunaj ob kavici, pari za mizo, nastavljajoč se sončnim žarkom, pa tudi študentje s knjigo – vsi na sončku zunaj. Okrog poldneva, v času kosila, pa so seveda zunaj stregli tudi hrano – verjeli ali ne, s plastik fantastik priborom. Seveda ne gre za restavracije nevemkakšne kvalitete, ampak vseeno si česa takega ne predstavljam v Ljubljani ali kjerkoli drugje v Sloveniji. Ah, Italija je res svet zase.

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisiStarejši zapisi »