Časovni stroj
Obdobje osnovne šole je bilo v primerjavi z vrtcem pravi raj. Vsaj tako pravijo moji starši, sama se namreč tistih let ne spomnim več prav dobro. Baje mi ni bila všeč vzgojiteljica. Ko sem hodila v srednjo šolo, me nihče ne bi mogel prepričati, da bi šla nazaj v osnovno. Gimnazijska leta so bila super, osnovna šola pa je bila s takratnega stališča dolgočasna. Let na faksu nikakor ne bi zamenjala s pubertetniškimi dogodivščinami na gimnaziji, je le bilo v srednji šoli tudi veliko »teroriziranja« s strani učiteljev, ki, sklepam da, nobenemu ni v užitek. In če pomislim sedaj, da bi morala še enkrat skozi vse izpite na faksu, me vse mine. Nikakor ne pride v poštev!
Na noben način ne bi šla v času nazaj niti naprej. Nikamor. Ne razumem, zakaj z nostalgijo gledamo nazaj na leta, ki smo jih preživeli, niti ne razumem, zakaj so si ljudje od vedno želeli vedeti, kako bo v prihodnosti. Vseeno mi je, če sem se danes spet postarala, meni je fajn – tukaj in zdaj. Časovnega stroja ne rabim, niti ne rabim potovanj v času, potovanja v prostoru so zame povsem dovolj. Četudi z gubico ali dvema več. So pač smejalne.
