Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

November 2008
P T S Č P S N
« Okt   Dec »
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930

Arhiv

Pozimi na Finskem ne ribarijo

21.11.2008

Na Liffu sem si danes ogledala film Izgubljeni orkester. Film si zasluži čisto petico – zaradi prefinjenega humorja (tako enostavnega, a nikakor ne tipičnega) in zaradi sporočila, ki ga je imel zame in ki zelo paše še v tale kontekst Finske … Moja interpretacija filma je zelo enostavna: potovanje je vredno zaradi poti same, da do nekega cilja pridemo. Tisto, zaradi česar smo najprej mislili, da gremo, ni na koncu pol toliko pomembno, kolikor so pomembne (in zanimive) dogodivščine, za katere niti pomislili nismo, da se nam lahko zgodijo.

S potovanjem na Finsko je bilo podobno kot v tem filmu. Podobnost je zgolj v sporočilu, kot sem ga jaz razumela, nikakor pa ne v pripetljajih izgubljenega orkestra. Mogoče tudi zato, ker se pač nismo nikjer izgubili. Ah, kaj bi šele če ne bilo?

Najboljše od najboljšega tega potovanja so bili seveda spet ljudje. Sem pač humanistka, kakorkoli me obrneš … Fince sem »spoznala« že prej v Očarljivem skupinskem samomoru Arta Paasilinne, s sabo pa sem vzela Tulečega mlinarja. Glede na (pre)brano sem vedela, da imajo Finci smisel za humor, stereotipa (oz. statistike) o njihovi samomorilnosti pa na srečo nismo potrdili. Pa ne da smo Slovenci tako zelo različni v tem pogledu. V sklopu aktualne politike pa čisto vse Fince, ki sem jih (s)poznala, zanima afera Patria. Tudi tako se veča prepoznavnost naše države, ja. Ampak če se vrnem nazaj na sporočilo filma in potovanja. Pri meni je vedno tako – ni važno, ali grem na neko potovanje zaradi seminarja, zaradi tega, ker si želim ogledati določen muzej, neko znamenitost ali karkoli drugega, vedno so tu ljudje, ki naredijo potovanje vredno poti. Vsak zase je zaklad. Vsakdo izmed njih je svojevrsten »muzej«, vreden več kot le nekajurnega obiska.

Zadnjič, ko sva bila na Finskem, sva bila pri Jussiju. Odpičeni profesor v vsakršnem pomenu besede. V soboto smo ga pobrali na železniški postaji, ko je prihajal iz Helsinkov. Ravno je začelo deževati, njegovo ženo pa je skrbelo, ker je imel na postaji še kolo, v avtu pa ni bilo prostora. Ko se je usedel v avto, nas je takoj pomiril glede kolesa. »Brez panike, kar tukaj ga pustim, saj je tako ali tako ukraden.« Ko smo želeli videti njegovo zadnjo knjigo, o kateri nam je razlagal, je povedal, da je nima, ker so mu jo poslali po priporočeni pošti in v predvidenem roku ni imel časa, da bi jo šel iskat. Pa so jo poslali nazaj, on pa je ostal brez izvoda.

Tokrat naju je v Tamperah gostila Hilkka. Pravi finski sonček. Verjetno ga zato ne potrebujejo. Za lažjo predstavo, kaj pravzaprav počnejo Finci – predvsem tisti na severu države, pa še tale resnična zgodba, ki jo je Hilkka zapisala na svojem blogu. Nekdo z juga Finske je vprašal, kaj pravzaprav počnejo ti ubogi ljudje, izolirani tako daleč na severu. Sami je odgovoril: »Poleti ribarimo in se ljubimo. Pozimi pa ne ribarimo.«

  • Share/Bookmark