Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

November 2008
P T S Č P S N
« Okt   Dec »
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930

Arhiv

Mus na letalu

19.11.2008

Pa začnimo tole pisanje o Finski s poleti gor in dol, potem pa bomo videli, kam me bo tok misli zanesel in koliko skrivnosti bom izdala (če sploh kaj) …

Letenje z letalom je nekaj najbolj zoprnega na tem svetu, ki pa te pripelje do najlepših doživetij. Pred časom sem imela že 14 dni pred letom nočne more, ugibanja, ali bom preživela in podobne črne misli. Vidi se, da izkušnje naredijo svoje … sedaj sem živčna (in za bližnje sopotnike neznosna) samo še med vzletom in pristankom ter ob morebitnih turbulencah. Če sem poštena, nisem čisto prepričana, ali je bila tista driska pred odhodom na Finsko posledica živcev ali pa dejansko kak virus … No, pa naslov ne gre v tale kontekst, če je kdo slučajno pomislil na kaj takega. Mus pride potem, za sladico. Za gor je bil čokoladni mus, za nazaj pa jagodni mus … njami, njami! Austrian Airlines ima prav neverjetno okusne obroke za dane razmere. Poleg musa smo v obe smeri dobili še nekakšne in spet drugačne makarone. Spet neverjetno – niti razkuhani niso bili. Pohvalno. Adria je tokrat usekala mimo, kar se prehrane tiče … dobili smo plastik fantastik sendviče. Do Istanbula so bili bolj izvirni (burek). Ja, prehrana je pomemben del leta, ki mi olajša bivanje na tem neudobnem in nestabilnem in vse ne-, kar je mogoče, prevoznem sredstvu. Ampak se moram pohvaliti, da za nazaj sem že knjigo brala. A, a? A sem, a? Ko že govorimo o pogumu … ne vem, zakaj, ampak ko smo toliko nad zemljo, da lahko vidim stavbe v kolikor toliko vidni obliki, se počutim že varno … kar je seveda povsem neracionalno, ampak tako je. Tudi dogodek, ki se je zgodil na pristajalni stezi na Dunaju, ko je naš šofer, ups, pilot na pristajalni stezi pri hitrosti karnekajsto na uro naredil manjši ovinek, me ne bo prepričal, da so to najnevarnejši trenutki poleta. Samo da so trdna tla pod mojimi nogami, pa sem srečna.

No, pa da me ne boste linčali, da spet nisem nič pametnega napisala, se vsaj dotaknem Finske … Kar mi je bilo res všeč v tej deželi na severu našega planeta, je bilo, da imajo v vseh restavracijah vedno na mizah vrček vode izpod pipe in kozarce. Nihče ti ne bo poskusil prodati ustekleničene vode. Ko bom velika in ko bom imela svojo restavracijo, bom naredila prav to. Če pa mi kdo »ukrade« idejo, bom pa še bolj vesela. In naj se to razširi po vsej Sloveniji, ker dejansko imamo dobro vodo, ki je veliko boljša kot ustekleničena. Nasploh se mi je zdelo, da na Finskem živijo zelo zdravo. Ob vsakem solatnem baru je poleg dresinga (okej, tega ne komentiram), olja (olivnega) in kisa (balzamičnega) mogoče najti še mešanico raznih semen, ki si jih potreseš po solatki. Da o slastnem, vedno svežem raznovrstnem kruhu niti ne govorim. Kruh je res nekaj boljšega v finski kulinarki. Tudi tisti los, ki smo ga jedli s krompirjem ni bil švoh, ampak kruh … Navadno imaš ob solatnem baru več vrst štruc kruha in sam si odrežeš kos (štruco primeš s servetom). Ah, tu se spet prebudijo tiste moje sanje o peku …

  • Share/Bookmark