Današnja šokantna novica o smrti koroškega deželnega glavarja Heiderja me je vzpodbudila, da končno popišem svoj zadnji »poldopust«. Vrba na Koroškem (oz. po nemško Velden) ob Vrbskem jezeru, kjer sva bivala, je simpatično turistično mestece, ki pa bi se mu v poletnem času na daleč izognila. Ne vem sicer, kako izgleda, ampak si lahko predstavljam, da je v stilu našega Portoroža ali pa še huje. Še huje zato, ker so vsa zemljišča ob Vrbskem jezeru namreč privatna last, kar po eni strani pomeni, da lahko iz savne hotela, v katerem bivaš, direktno skočiš v Vrbsko jezero, po drugi strani pa to tudi pomeni, da si prikrajšan za dolge sprehode ob jezeru, ker enostavno tam ni sprehajalne potke.





Ob Vrbskem jezeru je tudi Otok (ki sploh ni otok, je pa baje nekoč bil) oz. po nemško Maria Wörth. Prijeten kraj, ni kaj, nikakor pa ne razumem, kako lahko na tako mesto postavijo pokopališče …




Celovec … prestolnica avstrijske Koroške, ki se zaradi finančnih ugodnosti trudi, da bi presegla magično mejo 100.000 prebivalcev, pa ji to nikakor ne uspe. Sicer pa sem bila v centru Celovca dvakrat – enkrat dopoldne, ko je mesto živahno, bari in terase so polni (spet tisto magično vprašanje, ki se je pojavilo že v Beogradu in še v marsikaterem mestu: kako je možno, da so na delovni dan bari polni, ko pa bi večina ljudi morala delati oz. biti v šoli). Drugič sem bila v Celovcu popoldne oz. že kar proti večeru in vse skupaj je spominjalo že skorajdane na mesto duhov. In to zvečer, ko naj bi bili tisti ljudje, ki naj bi dopoldne oz. čez dan delali, prosti. Hmmm … Kakorkoli že. Iz Celovca nikakor ne moreš, ne da bi si pogledal Knežji kamen – tisti kos rimskega stebra, na katerem so umeščali karantanske kneze in ustoličevali koroške vojvode. U. ga je na vsak način moral pofotografirati – uspelo mu je v trenutku, ko sem imela telefonski klic in šla iz Dvorane grbov v Deželnem domu, kjer se Knežji kamen nahaja. Ker sem bila proti fotografiranju, ker je na vratih izrecno pisalo, da je fotografiranje prepovedano, fotke ne bom objavila. Knežji kamen si lahko ogledate tudi na slovenskem kovancu za 2 centa.






Še par utrinkov iz Gospe Svete in Sveč, kjer je Goršetova galerija.





