Grrrr…

Ja, točno to se je zgodilo. Kar z drugo je šel. Vem, nisem mu posvečala dovolj pozornosti. Vem tudi, da je to naredil samo zato, ker sem zadnje čase sama pogosto šla z drugimi in predvsem, ker sem ga pustila samega. Res pa je tudi, da ga je druga potrebovala, zato mu ne zamerim. Ampak moram priznati, da mi ni bilo vseeno. Točno sem vedela, da bo to storil v ponedeljek. Že navsezgodaj zjutraj, še preden je zvonila budilka (no, mobilc), sem se spomnila nanj. “Je nežna z njim? Bo vse okej? Se bo vrnil in me čakal tam, kjer vedno? Bo po tem vse tako, kot je bilo prej?”

Konec tedna naj bi se spet videla. Upam, da me pričaka na parkirišču, kjer vedno. Potem pa greva skupaj v Ljubljano, obljubim. Še prej pa na črpalko – mu častim poln tank, da se mu malo odkupim. Bogi moj Belina …

Sobota in dolgo spanje, ker drugače pač ne gre … potem pa na Šmarno goro (o, ja, musklfibr se me še vedno drži in se že bojim, kako bo jutri na jogi). Sicer je bilo nekoliko hladno, da ne govorim, da sem na poti skoraj izdahnila, ampak zaradi sončka se je splačalo. Na vrhu pa njami gobova juhca, pivičko in mandarin iz rukzaka. Osvežujoč tuš doma, na hiter šoping v Šiško (je pač zmanjkal jogurt, nakupili smo pa celo špežo plus pohodne hlače – da U-ju ne bo treba spet v kratkih na Šmarno) in potem sladkanje v Zvezdi z Eleno in Adrianom. Nazaj domov in ponovno razvajanje brbončic s solatastimi zadevščinami in kozarčkom vinčka … in nato v Kinodvor na Težko je biti fin. Smeh in cmok v grlu.

Nedeljsko spanje (ki pač mora biti nekoliko daljše, ker se ponedeljek že bliža), zajtrk v postelji (o, ja!), objeto branje Mladine, hiter skok do Hervisa (da zamenjamo darilni premajhen lajbič za eno številko večjega) – tokrat nama je uspelo brez dodatnih potrošniških izdatkov. Da bi se izognila gospe Leni Lenobi, sva se kar direkt odpravila na Grad na srebanje ledene kave in na nastavljanje sončnim žarkom. Kuhanje zelo zelo poznega kosila in košenje trave in psihične priprave na nov teden. No, pa pojdimo …

Kako si pa ti vikendoval?

Današnja šokantna novica o smrti koroškega deželnega glavarja Heiderja me je vzpodbudila, da končno popišem svoj zadnji »poldopust«. Vrba na Koroškem (oz. po nemško Velden) ob Vrbskem jezeru, kjer sva bivala, je simpatično turistično mestece, ki pa bi se mu v poletnem času na daleč izognila. Ne vem sicer, kako izgleda, ampak si lahko predstavljam, da je v stilu našega Portoroža ali pa še huje. Še huje zato, ker so vsa zemljišča ob Vrbskem jezeru namreč privatna last, kar po eni strani pomeni, da lahko iz savne hotela, v katerem bivaš, direktno skočiš v Vrbsko jezero, po drugi strani pa to tudi pomeni, da si prikrajšan za dolge sprehode ob jezeru, ker enostavno tam ni sprehajalne potke.

Ob Vrbskem jezeru je tudi Otok (ki sploh ni otok, je pa baje nekoč bil) oz. po nemško Maria Wörth. Prijeten kraj, ni kaj, nikakor pa ne razumem, kako lahko na tako mesto postavijo pokopališče …

Celovec … prestolnica avstrijske Koroške, ki se zaradi finančnih ugodnosti trudi, da bi presegla magično mejo 100.000 prebivalcev, pa ji to nikakor ne uspe. Sicer pa sem bila v centru Celovca dvakrat – enkrat dopoldne, ko je mesto živahno, bari in terase so polni (spet tisto magično vprašanje, ki se je pojavilo že v Beogradu in še v marsikaterem mestu: kako je možno, da so na delovni dan bari polni, ko pa bi večina ljudi morala delati oz. biti v šoli). Drugič sem bila v Celovcu popoldne oz. že kar proti večeru in vse skupaj je spominjalo že skorajdane na mesto duhov. In to zvečer, ko naj bi bili tisti ljudje, ki naj bi dopoldne oz. čez dan delali, prosti. Hmmm … Kakorkoli že. Iz Celovca nikakor ne moreš, ne da bi si pogledal Knežji kamen – tisti kos rimskega stebra, na katerem so umeščali karantanske kneze in ustoličevali koroške vojvode. U. ga je na vsak način moral pofotografirati – uspelo mu je v trenutku, ko sem imela telefonski klic in šla iz Dvorane grbov v Deželnem domu, kjer se Knežji kamen nahaja. Ker sem bila proti fotografiranju, ker je na vratih izrecno pisalo, da je fotografiranje prepovedano, fotke ne bom objavila. Knežji kamen si lahko ogledate tudi na slovenskem kovancu za 2 centa.

Še par utrinkov iz Gospe Svete in Sveč, kjer je Goršetova galerija.