Spakedranščina prejšnjega tisočletja
Današnja slengovska slovenščina je polna nerazumljivih neologizmov, ki izvirajo iz angleščine ali kakšnega drugega jezika, in ni ga profesorja slovenščine, ki bi naši materinščini obetal »lepo« prihodnost, nad najstniki pa so tako ali tako že dvignili roke. Češ, nič več se ne da narediti. Ko odrastejo, ne bodo znali več »pravilno« slovensko, ker uporabljajo takšne besede, da jih nihče več ne razume. Niti vejic ne znajo postavljati, če pa že postavijo na koncu povedi ločilo, je to »ločilo« največkrat vsaj pet klicajev, črkovati ne znajo več, saj jim je vseeno, ali v besedi napišejo samoglasnik ali ne, beseda se razume, tudi če je zapisana samo s soglasniki. Malih in velikih začetnic seveda tudi ne ločijo. In od kdaj je npr. »w« črka slovenske abecede? Da o oliki niti govorimo. Raznorazni forumi in blogi so polni zmerljivk in vulgarizmov … res grozno!
Pa smo bili mi kaj drugačni? Iz omare sem potegnila polno škatlo popisanih listkov, ki so v tistih davnih osnovnošolskih časih nadomeščali današnje dopisovanje preko SMS-jev. In to med poukom!
A: Kako boš zvedu?
B: Ga bom prašu.
A: Ki? A si zmeden? A kr tko al ki? Ne, ne, čaki malo! Preveč kruto! Drgač please!
B: Bom že spalamudil, ne se bat.
_____
A: Ho, a nism genij?
B: Ben prow ti! Pr slovinu pa špon!!
_____
A: A damo izumit nov sleng?
B: Kšn?
A: Ki vem, npr. fafifak.
B: The best ej. Ki pa to pomeni?
A: Smotana tršica.
_____
A: Dej no, jst sm ti povedu!
B: Ja!!!! Ma šadi maus … Zaki te kaj zanima?
_____
A: a tko! a hodi tist tip tu v šolo? če hodi, mi ga boš pokazala!!!! (nova moda pisanja, kar je = z malo začetnico)
_____
A: en ad es im tilsim ni čin agegurd es im en ad
B: im ež ševop es mrom ti tiču
_____
A: Ki pišeš kr naprej O.K., ker pole jst ne vem ki napisat!
B: O.K.
A: Ne me jebat. A pole 3. uro si šu Nejca iskat?
B: Ja
A: And …
B: Sm mu reku naj reče ravnatelju da sem bil med odmorom z njim
A: … in a je reku? A pole sta oba pucala?
B: Ja. Ja.
A: O.K.
B: O.K.
A: Baraba.
B: O.K.
A: Kreten.
B: Ne.
A: Ja!
B: Ne
A: Help!
B: SOS
A: O.K.
_____
A: Eni pa tko pravjo, zaki misleš da ne …
B: Don’t ej! Jst tko mislem in konc!
_____
A: Vat ar ju dujing? Na štukam kuga tmle piše.
_____
A: He, ke faca
B: Cool
A: Ful zažiga
Da ne bo pomote, tile objavljeni listki so med tistimi, ki so še za širšo javnost. Nekatere stvari je bilo treba pač avtocenzurirati … Tudi ime, ki nastopa v enem od zgornjih dialogov, je spremenjeno. Le kaj bi si takratni »fafifaki« ali »starci« (v naših časih še »tastari«) mislili o vsem tem? Pa smo vsi odrasli v (bolj ali manj) kultivirane ljudi, nekateri avtorji zgornjih dialogov pa celo v sloveniste.
Samo nekaj utrinkov … Brez pleskavice seveda ni Beograda, Elenina mama je pripravila slastno sirovo pito s sezamom, za konec pa še puding s »slatkim iz Srbíju«.
