Moj, tvoj, njegov, najin, vajin, njun, naš … Tito!
Brez obiska »Kuče cveća« v Beogradu seveda ne gre. No, če si slovenske narodnosti, domačinom niti na kraj pameti ne pride, da bi hodili na Titov grob. Vsakič, ko sva nekomu omenili, da bi radi šli, se je tisti nekdo zgrozil, češ le kaj pa bova tam počeli. Srbi so očitno veliko bolj ponosni na svojo predsocialistično zgodovino, precej bolj »primeren« se jim je zdel obisk Kraljevih dvorcev. Hiša cvetja recimo ni omenjena niti v najbolj duhovitem turističnem vodiču, kar sem jih kdaj brala. Niti pod rubriko »Ako imate još malo vremena …« ne. Vseeno nama je uspelo prepričati Nenada, da naju pelje do tja, za vsak slučaj naju je iz avta pustil eno ulico prej … verjetno zato, da ga ne bi kdo videl v bližini Hiše cvetja. 
Elena in Tito
Meeya in Tito
Najprej sva si ogledali darilca, ki jih je Tito prejel iz različnih koncev Jugoslavije, pa tudi sveta. Ne vem, zakaj se nikoli ni oblekel v tole opravo iz Peruja …
darilo iz Peruja
Bele nogavičke imej ...
Potem sva odšli še do Titovega groba. V tej stavbi je razstavljeno še nekaj njegovega pohištva, štafete mladosti in spet darilca in pisemca, tudi iz Slovenije.
Titov grob
Štafete mladosti
Miroslav Cerar Titu predaja štafeto mladosti
Slovenski planinci Titu
Idrijska čipka za Tita
Varnostnik, ki nama je prijazno ponudil kozarec vode in ki je seveda že na prvi pogled vedel, da sva Slovenki (le kdo drug še hodi v Hišo cvetja?), je tudi (foto)blogar.
Elena in Vlada
