Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

Junij 2008
P T S Č P S N
« Maj   Jul »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
30  

Arhiv

Vonj po knjigah

17.06.2008

Naš profesor italijanščine z gimnazije je nekoč rekel, da je treba novo knjigo, takoj ko jo dobimo v roke, povonjati. Najprej knjigo samo odpreš in povonjaš (pri nekaterih tiskih je že to dovolj), potem pa zagrabiš celoten šop strani in spustiš, da ti spolzijo čez prst. Meni so vedno knjige dišale, tiste nove, ki ravno pridejo iz tiskarne, nekatere imajo močnejši, druge seveda šibkejši vonj, ampak zdi se mi, da s tem, ko knjigo povonjaš, kar je pri meni dejansko postal že manjši ritual, vdahneš energijo, vsrkaš in dobiš novih moči za branje, za življenje. Pri knjigah sta pri meni po navadi dva taka vrhunca, ki me neprestano silita v nakup in branje vedno novih in novih knjig. Prvi fetiš je že omenjeno vonjanje, drugi pa je seveda, ko obrnem zadnjo stran. Ko sem živela v Madridu, je bila knjiga moja stalna spremljevalka … že kmalu na začetku svojega bivanja tam sem si celo kupila prilagojeno torbico, da sem s sabo lahko ves čas nosila knjigo. Na metroju tam vsi berejo knjige. In spomnim se nekega dne, kako sem (voajersko?) opazovala soseda, kako je nenadoma obrnil zadnjo stran v knjigi. »Glej ga, prasca, kako uživa,« sem si mislila.

Danes nisem imela te sreče, da bi obrnila zadnji list v knjigi, sem pa zato vonjala čisto novo knjigo. Za na tokratno bližajoče se potovanje sem si iz zbirke Euroman kupila estonsko predstavnico avtorja Emila Todeja, Država na meji. Ker se je lani Istanbul Orhana Pamuka na poti super obnesel, sem se odločila, da letos na dopustu uberem podobno taktiko. Zgodba se sicer dogaja v Parizu, ampak to me niti ne moti toliko, ravno nasprotno, v zadnjem času je bilo kar nekaj naključij, ki so me spet povezali s to francosko prestolnico. No, res pa je tudi, da ne poznam nobenega drugega estonskega avtorja, tako da izbire pravzaprav nimam. Kakorkoli že, knjiga bo morala še malo počakati, do takrat pa ostajajo aktualni drugi manj leposlovni (beri: neleposlovni) špehi listov, ki pa (mi) sploh ne dišijo in tudi tistega fetiša z zadnjo stranjo po navadi ne doživljam na tak način.

  • Share/Bookmark

Misija nemogoče – shujšati!

17.06.2008

Ko sem malo prej brskala po straneh našega študentskega kluba, sem tam zasledila fotke, ki so me v spominih popeljale daleč daleč (okej, malo pretiravam) v preteklost. Spomnila sem se maturantskega plesa in če dodam, da je letos obletnica že kar okrogla (pa ni bilo 8 let nazaj), tudi nismo daleč od resnice. Ker sem skoraj crknila od smeha, sem fotke polinkala nekaterim prijateljem in Nu je potem omenila mojo maturantsko obleko … Že od nekdaj nisem prav rada komplicirala in spomnim se, da je bila obleka, ki sem jo kasneje nosila na maturantskem plesu prva in edina, ki sem jo v trgovini (seveda v več trgovin nisem niti šla) dala nase. In še vedno se mi zdi super. (Na tem mestu me je prijelo, da bi pobrskala po arhivu fotk, da prilepim slikico maturantske obleke, vendar sem se spomnila, da takrat še nismo imeli digitalcev in da bi bilo treba v arhiv na knjižno polico, fotko poskenirati itd., tako da s fotomaterialom danes ne bo nič in mi morate verjeti na besedo.) Ker je poroka ena taka priložnost, ko se lahko malo »upedenaš«, sem se domislila, da bi lahko za to priložnost oblekla to svojo maturantsko obleko. Ko sem malo bolje pogledala fotko s klubske strani, sem opazila, da sem po vsej verjetnosti takrat imela kakšno kilo (dve, tri …) manj … Hujšanje? Ehm, kot sem že omenila, nerada kompliciram. Bom pač oblekla nekaj drugega!

  • Share/Bookmark