Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

Junij 2008
P T S Č P S N
« Maj   Jul »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
30  

Arhiv

Mi gremo gremo in vsi veseli smo

26.06.2008

Ker bodo počitnice res kratke in ker bodo zelo intenzivne, ostaja računalnik doma, kar pa posledično pomeni, da po vsej verjetnosti (nikoli ne reci nikoli) ne bo vmesnih poročil, se bodo pa poročili. ;-) Estonija naju z U. pričakuje, prvi dan je v načrtu reli v Rakvereju in ogled mesteca, v soboto poroka v Tartuju, kjer je v nedeljo nek srednjeveški festival. Potem mogoče skočiva še do ruskega dela Estonije – v Narvo, ki sva jo dve leti nazaj izpustila iz itinerarija zaradi pomanjkanja časa (kar pa se zna zgoditi tudi tokrat), in sredi tedna že nazaj proti domovini. Toliko okvirno, kaj več (beri: veliko več) pa po povratku …

Dolžna sem še fotodokumentacijo z Blogresa … Drugi dan (sobota) je bil pester … pa ne bom sedaj pisala o vseh predavateljih in njihovih predavanjih … mogoče samo par besed … Minister Turk je bil, kolikor sem ga ujela, zelo političen, Gerg Leonhard super kot že v petek, Marko Crnkovič neprikupno zmeden (njegovo nasprotje, torej prikupno zmeden, je bil Borut Peterlin), Jonas s (skoraj) identično predstavitvijo kot na Tednu novinarstva. Zanimiv mi je bil še Dejvi Kolar, ki ga bom mogoče še kaj »zagnjavila« glede pravnih vidikov … Blogresa se je v petek udeležil tudi Tine, v soboto pa Lidija.

Blogres prvič Tine prvič Tine drugič Blogres drugič StoryTeller

Sedaj pa pakirat! Estonia, here we come again …

  • Share/Bookmark

Blogres? Blogrem!

20.06.2008

Neizmerno sem se, že od kar sem izvedela za 2. Blogres, veselila tega dogodka in dejansko je bila vsa stvar zelo zanimiva in zame do sedaj kar koristna, no, bomo videli, ko premeljem vse nove informacije … jutri pa je seveda še en dan, verjetno z mojega stališča še zanimivejši. Me je pa danes zmotila ena stvar. Glede na to, da bo na kongresu nastopil zgolj en predavatelj iz tujine (vse pohvale predavatelju), sicer resda kar dvakrat (danes in jutri), se lahko zaradi tega kongres že imenuje mednarodni? Dvomim, da je bil na Blogresu še kdo drug iz tujine, razen seveda nekaterih predavateljev, ki delajo in živijo po firmah v tujini, vendar še vedno slovenske narodnosti, kar se pa skorajda ni poznalo na njihovih predavanjih. Kar nekaj predavateljev je približno 50 % svojega nastopa odpredavala v angleščini – v mislih imam seveda angleške izraze, ki so skoraj v vsaki povedi silili med slovensko besedilo. Od “invajtanja” prijateljev, “fičerjev”, “dilov” do “broudakastanja” itd. Na to je sicer že pri prvem takem primeru opozoril tudi nekdo iz publike in požel zgrožujoče neodobravanje publike, češ kaj se sploh vtika v to. Vendar sama se z njim povsem strinjam. Njegov argument, da imamo za marsikakšnega od teh izrazov povsem uveljavljene in dobro sprejete slovenske nadomestke, je zelo na mestu, poleg tega pa se mi zdi, da če ti poslušaš predavanje v slovenščini, stvari drugače dojemaš kot v nekem tujem jeziku. Da ne bo pomote, ko je predaval Gerd Leonhard, sem brez problemov sledila njegovemu predavanju, ko pa so predavali ostali (pa ne želim nikogar izpostavljati in tudi naj poudarim, da ne mečem vseh ostalih v isti koš, bilo pa jih je kar nekaj), sem se na čase kar izgubila, ker nisem mogla slediti vsem tem angleškim izrazom. Pa ne da imam probleme z angleščino, ampak to preklapljanje med jeziki je za poslušalca kar naporno. Vsaj jaz si vsak tak izraz v mislih prevedem in medtem, ko iščem ustreznico v slovenščini, je predavatelj že pri novi tujki in hitro se izgubiš. No, takšna je moja izkušnja in zdi se mi, da ne samo moja, ker sem pri nekaterih predavateljih opazila več šumenja med publiko, kar si posledično razlagam kot nesledenje povedanemu. Kakorkoli že … ta “mednarodnost” me je zmotila tudi pri izbiri slogana. In sploh nisem užaljena, ker niso izbrali mojega ;-)

P.S.: Ker sem si posebej za Blogres priskrbela boljši fotoaparat, sem ostala brez kabla za “dolpoteg” slik … Hudimana, kaj mi bo kvaliteta slik, če pa ob objavi ne bodo več aktualne!

  • Share/Bookmark

Vonj po knjigah

17.06.2008

Naš profesor italijanščine z gimnazije je nekoč rekel, da je treba novo knjigo, takoj ko jo dobimo v roke, povonjati. Najprej knjigo samo odpreš in povonjaš (pri nekaterih tiskih je že to dovolj), potem pa zagrabiš celoten šop strani in spustiš, da ti spolzijo čez prst. Meni so vedno knjige dišale, tiste nove, ki ravno pridejo iz tiskarne, nekatere imajo močnejši, druge seveda šibkejši vonj, ampak zdi se mi, da s tem, ko knjigo povonjaš, kar je pri meni dejansko postal že manjši ritual, vdahneš energijo, vsrkaš in dobiš novih moči za branje, za življenje. Pri knjigah sta pri meni po navadi dva taka vrhunca, ki me neprestano silita v nakup in branje vedno novih in novih knjig. Prvi fetiš je že omenjeno vonjanje, drugi pa je seveda, ko obrnem zadnjo stran. Ko sem živela v Madridu, je bila knjiga moja stalna spremljevalka … že kmalu na začetku svojega bivanja tam sem si celo kupila prilagojeno torbico, da sem s sabo lahko ves čas nosila knjigo. Na metroju tam vsi berejo knjige. In spomnim se nekega dne, kako sem (voajersko?) opazovala soseda, kako je nenadoma obrnil zadnjo stran v knjigi. »Glej ga, prasca, kako uživa,« sem si mislila.

Danes nisem imela te sreče, da bi obrnila zadnji list v knjigi, sem pa zato vonjala čisto novo knjigo. Za na tokratno bližajoče se potovanje sem si iz zbirke Euroman kupila estonsko predstavnico avtorja Emila Todeja, Država na meji. Ker se je lani Istanbul Orhana Pamuka na poti super obnesel, sem se odločila, da letos na dopustu uberem podobno taktiko. Zgodba se sicer dogaja v Parizu, ampak to me niti ne moti toliko, ravno nasprotno, v zadnjem času je bilo kar nekaj naključij, ki so me spet povezali s to francosko prestolnico. No, res pa je tudi, da ne poznam nobenega drugega estonskega avtorja, tako da izbire pravzaprav nimam. Kakorkoli že, knjiga bo morala še malo počakati, do takrat pa ostajajo aktualni drugi manj leposlovni (beri: neleposlovni) špehi listov, ki pa (mi) sploh ne dišijo in tudi tistega fetiša z zadnjo stranjo po navadi ne doživljam na tak način.

  • Share/Bookmark

Misija nemogoče – shujšati!

17.06.2008

Ko sem malo prej brskala po straneh našega študentskega kluba, sem tam zasledila fotke, ki so me v spominih popeljale daleč daleč (okej, malo pretiravam) v preteklost. Spomnila sem se maturantskega plesa in če dodam, da je letos obletnica že kar okrogla (pa ni bilo 8 let nazaj), tudi nismo daleč od resnice. Ker sem skoraj crknila od smeha, sem fotke polinkala nekaterim prijateljem in Nu je potem omenila mojo maturantsko obleko … Že od nekdaj nisem prav rada komplicirala in spomnim se, da je bila obleka, ki sem jo kasneje nosila na maturantskem plesu prva in edina, ki sem jo v trgovini (seveda v več trgovin nisem niti šla) dala nase. In še vedno se mi zdi super. (Na tem mestu me je prijelo, da bi pobrskala po arhivu fotk, da prilepim slikico maturantske obleke, vendar sem se spomnila, da takrat še nismo imeli digitalcev in da bi bilo treba v arhiv na knjižno polico, fotko poskenirati itd., tako da s fotomaterialom danes ne bo nič in mi morate verjeti na besedo.) Ker je poroka ena taka priložnost, ko se lahko malo »upedenaš«, sem se domislila, da bi lahko za to priložnost oblekla to svojo maturantsko obleko. Ko sem malo bolje pogledala fotko s klubske strani, sem opazila, da sem po vsej verjetnosti takrat imela kakšno kilo (dve, tri …) manj … Hujšanje? Ehm, kot sem že omenila, nerada kompliciram. Bom pač oblekla nekaj drugega!

  • Share/Bookmark

Torek trinajsti

13.06.2008

Ne, ne gre za pomoto v naslovu, vem, da je danes zloglasni petek trinajsti, strah in trepet vseh vraževernih. Verjamem, da večine niti malo ne gane, če jim cesto prekriža črna mačka, če razbijejo ogledalo (čeprav priznam, da se mi je naredil nepremostljiv cmok v grlu, ko sem na dan zagovora diplomske naloge zjutraj opazovala tisto modro ogledalce, kako mi iz rok polzi in kako se suče v zraku do končnega trka ob tla … ampak se ni razbilo in tudi diplomirala sem) in verjamem, da je večini čisto vseeno, da je danes petek trinajsti. Po nekaterih raziskavah naj bi bil petek trinajsti še celo bolj varen od ostalih petkov (kar se nesreč tiče). Poleg tega pa se niti v Evropi nismo mogli poenotiti glede »nesrečnega dne«. V Španiji je recimo naš petek trinajsti ob torkih, torej so ga imeli prejšnji mesec. Da bi bil torek, 13. maj 2008 v kakršnemkoli smislu nesrečen, me pa ne bo nihče prepričal. Pred enim mesecem se je namreč rodil mali Lovro … Pred dnevi sem ga že cortala, fotko pa sem ukradla Hudiju. Upam, da ne bo hud ;-)

Lovrorček

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »