Grrrr…

Že nekaj časa me je mikalo, da tudi sama pokukam v “drugi svet” in sem šla – kot Alisa Svoboda …

Najbolj od vsega me je razveselilo, da imam tudi v tem, virtualnem svetu fotoaparat. Takole je izgledalo kmalu po tem, ko sem prispela na otok (na začetku sem bila čisto gola, potem pa so mi, četudi nisem plačala “članarine”, dali nekaj za oblečt … me zanima, če imajo pralni stroj na tem otoku).

Kot druga jaz, Alisa Svoboda, lahko tudi letim … Kul! V nasprotju z realnim svetom se nisem prav nič bala višine, res ne … Na koncu sem sicer pristala v vodi in čeprav je bila voda čisto nizka, sem jo odnesla brez poškodb. Še dobro, resnici na ljubo, nikjer na otoku nisem zasledila nobene ambulate. Niti zavarovana nisem, razen če velja tisto zavarovanje za tujino preko ZZZS-ja. Ampak to sem že prva jaz … Kakorkoli že … verjetno se v drugi svet ne “rodiš” kot nepopisan list, ampak imaš “prirojeno” že (vsaj) sposobnost pristajanja v nizki vodi, sicer bi bilo verjetno ogromno žrtev “novorojenčkov”. Hmmm, kaj pa pokopališče, obstaja na Drugem svetu? A lahko umrem? Imam več življenj?

Na koncu sem spoznala svojega prvega virtualnega prijatelja – Camerona Koskinena. Tudi on se je ravno vključil v to skupnost, tako da sva izmenjala nekaj filozofskih vprašanj o bistvu (drugega) sveta, potem pa sem mu zabičala, naj pozorno opazuje, ker bom v naslednji sekundi izginila ….