Grrrr…

Ker iz različnih razlogov že res dolgo nisem bila v nobeni trgovini z oblekami, je bilo danes že tako nujno, da se je nad mojo garderobno omaro sama od sebe prižgala in začela utripati rdeča lučka, kar je pomenilo, da moram, hočeš – nočeš, na šoping. Ne, nakupovanja ne maram. Da mi ne bi bilo treba obeh preostalih ur do zaprtja trgovin v centru preživeti med cunjami, sem vzela s sabo še nahrbtnik s knjigami za v knjižnico. Ob pol osmih sem le vstopila v prvo (in edino) trgovino z oblekami. Še preden sem dobro pomolila nos v notranjost, se je že vklopil alarm. Aha, najbrž so mi slabo odmagnetili knjige. Sprijaznim se, da bo alarm »tulil« še enkrat – ob izhodu in seveda bodo pomislili, da sem nekaj ukradla. Ampak, za mano je bila že večina enega od tistih dni, ki ti naredijo konkretno trdo kožo in se s tem res nisem obremenjevala.

Hlač imam že od nekdaj (za moje razmere) ogromno. Ne vem, kako je to možno, ampak meni večina hlač »paše na rit«. Še najbolj bi v tem trenutku rabila kakšne majčke z dolgimi rokavi, ampak tega se pri 30 stopinjah res ne prodaja več, kdo pa še kaj takega nosi v tej vročini … okej, bom pač nakupila majčke brez rokavov … To je bilo veselje! Ker za tovrstna oblačila res ni potrebno veliko blaga in ker te majčke bolj težko »samostojijo« na obešalnikih, so jim ponavadi dodani še razni trakci, ki so pravi magnet za kupovalce. Ko zagledaš nekaj, kar ti je vsaj približno všeč, to poskušaš izvleči izmed množice ostalih majčk in obešalnik se zakljuka za enega od trakcev neke druge majčke, katere obešalnik je zakljukan za naramnico majčke, ki je čisto na drugem koncu in ljudem, ki smo rojeni pod srečno zvezdo, se pogosto zgodi, da na tla vržejo celotno kolekcijo majčk pomlad-poletje določene blagovne znamke. Tudi to me ne gane preveč. Na drugem koncu trgovine zagledam dokaj običajne majčke, ampak s takim prefinjenim detajlom (detajli so pri meni reeees pomembni, kičastih in pretirano popisanih in počačkanih majčk pa ne maram). Vržem se v iskanje moje številke … S, S, S, S … ojoj, samo še dve sta, S in S. Ssssssuper! Grem naprej in zagledam eno precej simpatično majčko s kratkimi rokavi, ki bi v idelanem primeru lahko bila okej, in še eno drugo, ki mi sicer izgleda preveč okrancljana, ampak jo vseeno vzamem, da jo pomerim. Na poti do kabine pograbim še ene hlače, samo da vidim, kako izgledajo. Prva majčka je bila iz materiala, ki poudari vamp, druga je izgledala, kot bi utekla iz osemdesetih, hlače so bile pa kot ulite. In alarm ob izhodu se je spet vklopil.

Že nekaj časa me je mikalo, da tudi sama pokukam v “drugi svet” in sem šla – kot Alisa Svoboda …

Najbolj od vsega me je razveselilo, da imam tudi v tem, virtualnem svetu fotoaparat. Takole je izgledalo kmalu po tem, ko sem prispela na otok (na začetku sem bila čisto gola, potem pa so mi, četudi nisem plačala “članarine”, dali nekaj za oblečt … me zanima, če imajo pralni stroj na tem otoku).

Kot druga jaz, Alisa Svoboda, lahko tudi letim … Kul! V nasprotju z realnim svetom se nisem prav nič bala višine, res ne … Na koncu sem sicer pristala v vodi in čeprav je bila voda čisto nizka, sem jo odnesla brez poškodb. Še dobro, resnici na ljubo, nikjer na otoku nisem zasledila nobene ambulate. Niti zavarovana nisem, razen če velja tisto zavarovanje za tujino preko ZZZS-ja. Ampak to sem že prva jaz … Kakorkoli že … verjetno se v drugi svet ne “rodiš” kot nepopisan list, ampak imaš “prirojeno” že (vsaj) sposobnost pristajanja v nizki vodi, sicer bi bilo verjetno ogromno žrtev “novorojenčkov”. Hmmm, kaj pa pokopališče, obstaja na Drugem svetu? A lahko umrem? Imam več življenj?

Na koncu sem spoznala svojega prvega virtualnega prijatelja – Camerona Koskinena. Tudi on se je ravno vključil v to skupnost, tako da sva izmenjala nekaj filozofskih vprašanj o bistvu (drugega) sveta, potem pa sem mu zabičala, naj pozorno opazuje, ker bom v naslednji sekundi izginila ….