Po sledeh priimka …
Kot “izgovor” za današnje potepanje po Benečiji nam je služila že kar častitljiva (okrogla) obletnica našega tata. Njegov oče (torej moj nono, ki pa zame to nikoli ni bil, ker je že pred mojim rojstvom umrl) namreč izvira iz tistih koncev in ker z bratom še nikoli nisva bila tam, se je tata odločil da nam (malce širšemu krogu družine) razkaže, od kod izvira naš priimek.
Za rojstni dan je naš tata, kot se za ta leta spodobi, dobil igračko … Kupili smo mu GPS, ki ga je bilo seveda treba takoj stestirati … na začetku se je še kar obnesel, potem pa je imel nemalo težav. Nekajkrat je na poti izgubil signal, včasih sploh ni našel satelitov, še večkrat pa nas je pošiljal po nekih čudnih poteh …Kakorkoli že, imeli smo super igračo za deževen in meglen dan, ki nam je onemogočal, da bi videli dlje od GPS-a.
Najprej smo se odpravili proti Bardu (it. Lusevera), kjer nas je na svojem domu prijazno sprejel g. Viljem Černo, zavedni Slovenec, ki je taisto častitljivo (okroglo) obletnico praznoval lansko leto. Pogostil nas je z Ramadolom (sladko vino, beri: za ženske) in s svojimi zgodbicami … Mi bi ga lahko poslušali cel dan …
A morali smo naprej … do Viškorše (it. Monteaperta), od kjer je bil oče našega tata. Hiša, kjer je živel, je bila med potresom leta 1976 porušena, tako da se sedaj niti ne ve točno, kje je stala. Če bi bil lep dan, bi se najbrž malo sprehodili naokrog po vasi in mogoče vprašali kakšnega starejšega domačina, tako pa smo šli samo do pokopališča, kjer je bil tak nenavaden občutek, da se vsak drugi piše, no, se je pisal, tako kot ti.
Po tej izkušnji je prišel čas za kosilo. Po priporočilih (več moških) smo se odpravili v Trattorio Terminal … Kaj je tam tako posebnega? Hrana? To definitivno lahko potrdim. Belušni pastičo je bil slasten, prav tako frico (bratranec tminske frike) in polenta, solatka sveža, sladica za s kruhom pomazat. Še kaj? Lastnikova žena je doma s Tajske. Ja pa kaj potem? No, iz dobro obveščenih virov smo izvedeli, da je mlajša od njegove hčerke 
Da pa čisto zares nazadravimo našemu tatu še na veliko let, smo se za konec našega izletka odpeljali še do vinske kleti njegovega drugega bratranca v Ramandolu. Čeprav je bilo na koncu težko izbrati žrtvi, ki sta morali za volan, smo srečno prispeli domov, moja jetra pa očitno tudi že delajo s polno paro.
