Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

Februar 2008
P T S Č P S N
« Jan   Mar »
 123
45678910
11121314151617
18192021222324
2526272829  

Arhiv

V kokoškinem kljunu

11.02.2008

Z U. sva se, kot že rečeno, v petek popoldan odpravila proti Lendavi. Na poti do tja sva se ustavila na Ptuju, kjer sva si odločila, da si ogledava Ptujski grad. Na vrh sva prišla petnajst do petih, ob petih pa so Grad zaprli, tako da nama je uspelo videti samo zbirki orožja in glasbil …

Ptuj Ptujski grad 1. Ptujski grad 2.

Na Ptuju sem jedla najslabšo pico v življenju, ampak ne bom pisala o njej, sicer moram iz današnjega posta izvzeti kategorijo sladkosti življenja. Zvečer sva prispela v Lendavo, k Janji in Sandiju, vendar bomo na tem mestu kar preskočili na naslednji dan zjutraj, no, pač, če jutro pojmujemo časovno obdobje po tem, ko smo vstali iz postelje … (da bi si lahko zamislili, kaj se je dogajalo zvečer, se mi zdi, da ni potrebne prav prehude domišljije). Skratka, polni energije smo se takole odpravili v lendavske »gore« …

U. in Sandi Meeya in Janja

Da pa nas vse skupaj le ne bi prehudo izmučilo, smo si še dodatne energije nabrali v Kulturnem domu …

Kulturni dom Lendava Sandi v Kulturnem domu

Sledila je pot navkreber … (Janja, imaš musklfibr? ;-) )

Gorice in Lendava Lendavske gorice pipca tipična hiša

Na vrhu ni bilo druge, kot da si spet malo opomoremo, ustavili smo se pri Cuku … Tudi v Lendavi imajo, podobno kot pri nas, alkoholno kri, katere sestavine so tudi tu skrivnost, imenuje Hadikova kri (naša pa Medvedova).

Hadikova kri

Kosilo, če to imenujemo naslednji obrok za zajtrkom, ne glede na uro, smo si privoščili na Hrvaškem, v Čakovcu (Trattoria Rustika), kjer imajo poleg dobre hrane tudi »hecne« natakarje. Večer bomo spet preskočili … in ponovno je na vrsti hrana … Janjina mama je poskrbela, da smo poskusili tudi tipično prekmursko sladico – gibanico.

gibanica

Pot nas je peljala k Bukovniškemu jezeru in znamenitim energetskim točkam. Sandi se je dobro pripravil na izlet in je s sabo vzel fotokopijo zemljevida in pojasnila označb, torej, za katero bolezen je primerna določena energetska točka. Že na začetku smo opazili, da je zemljevid nekam »čuden« in da se številke nikakor ne ujemajo s tistimi na zemljevidu … ampak pri točki za »glavo« smo pa vsi čutili glavo, pri točki za »dihalne poti« smo vsi vzeli iz žepov robčke itd. Ko smo poskusili uganiti, ne da bi pogledali, za kaj je katera točka, nam ni šlo več tako gladko … in tudi, ko smo se vrnili na začetek in ko smo ugotovili, da se tudi pojasnila označb na Sandijevem zemljevidu ne ujemajo s tistimi na tabli, smo prišli do sklepa – deluje, če verjameš! Zanimiv je bil tudi tale možakar, ki si je natočil kar 15 litrov zdravilne vode pri Sv. Vidu, zraven pa je kadil.

zdravilna voda in kajenje Janja in Sandi pri Bukovniškem jezeru Pri zdravilnih točkah Da ne bo pomote - zemljevid Domovo odhajamo zdravi in polni energije

Ko smo odhajali domov, smo srečali Sandijevega znanca, ki nam je povedal resnično zgodbo, da pozna nekoga, ki je k energetskim točkam pri Bukovniškem jezeru prišel z berglo, vrnil pa se je brez nje … baje so mu jo ukradli :-)

  • Share/Bookmark

Kam?

8.02.2008

Ko čist’ raztresena okrog divjam,

frendi prašajo me, kam?

Na sever al’ vzhod,

na jug al’ zahod?

Bi šla v tujino

al’ v slovensko pokrajino?

Na vrh gorá

al’ na dno morjá?

Pa sej ni važno, kam,

samo da kufre spet v avto dam.

P.S. 1.: Kakršnakoli podobnost s katerokoli drugo pesmijo je zgolj naključna.

P.S. 2.: Sončen in kulturen kulturni praznik vsem skupaj!

P.S. 3.: Odgovor na naslov današnjega posta je – v Lendavo! :-)

  • Share/Bookmark

Čemanca

7.02.2008

Čemanca je mali kucelj sredi malega mesta. Je naravnega nastanka, ampak vseeno bi se dalo najti razloge, zakaj bi se človeška roka lahko lotila umetne izdelave takšne vzpetine, kot je Čemanca (npr. za sankanje pozimi, za otroško igro, za razgled nad okolico in še bi se dalo naštevati). Vzpetina (njene višine ne poznam, nimam občutka, vem le, da si v dveh minutah lahko na vrhu) se imenuje Čemanova bula (po domače Čemanca), ker je bila nekoč last (bogatega?) kmeta Čemana. Ni pa to neka navadna bula. Nahaja se vkleščena med bloke in hiše, ki so postopoma zrasli okrog nje, saj je Čemanca ponosno stala tam, kjer stoji, že davno pred kupi opeke, ki se vztrajno zažirajo vanjo. Ni navaden kucelj, ker jo pogosto obiskujejo posebni gostje in ker je oblast nad njo (kot je že povedal matejmm) za majhne, pa tudi velike ljudi izrednega pomena. Ko smo bili še otroci, smo veliiiko časa preživeli na vrhu Čemance, kjer raste nekaj že precej velikih dreves in kjer smo si uredili svoje bivališče vsak v svojem drevesu, se na kartonih spuščali po grivi, imeli bitke za nadvlado vrha in podobno. Po vseh moralnih zakonih naj bi oblast nad Čemanco imeli seveda prebivalci njej najbližjega bloka na Gregorčičevi, čeprav so nam v zelje zelo pogosto hodili tujci, očitno celo od tako daleč kot je Pregljev trg (po navedbi matejamm). Nekoč se je rivalstvo za vrh, kjer si se počutil kot grof Tolmina, saj je z izjemnim razgledom moč kontrolirati premike vseh osebkov v soseski (idealen položaj za opravljivce), in kjer je narava nudila najboljše zavetje za otroško igro, zaostrilo do te mere, da smo legitimni prestolonasledniki našli pravi pravcati človeski iztrebek, razmazan po eni izmed ploščatih skal na vrhu Čemance. Ustvaril ga je kdo drug kot kakšen član ene izmed rivalskih skupin otrok!!

Čemanca pa ni le hrib otroškega zanimanja. Na njenem vznožju uspevajo tudi vrtovi tistih najbolj iznajdljivih, z vrtičkarsko dušo, ki pa so bili v preteklosti (trenutnega stanja ne poznam) seveda prav tako monogokrat tarča napadov preštevilnih zavidljivcev ali napadalnih otrok. Druga skupina interesentov za Čemanco se je pojavila, ko so se prebivalci bližnjega bloka odločili za gradnjo garaž ob njenem vznožju. Tako so pričeli z izkopavanjem in na dan so prišle zanimive zemeljske plasti (geoloških podrobnosti žal ne poznam), ki so si jih prišli ogledovat celo študentje geologije. Medtem ko so se gradile garaže in je bil teren za njimi razkopan, pa si je večni dom tam našlo nekaj poginulih malih hišnih ljubljenčkov. Tako smo otroci v zemljo Čemance zakopali kar nekaj zlatih ribic, prav mogoče pa bi bilo tam najti tudi kakšnega hrčka ali želvico. Ideja je pač rodila idejo in tako je nastalo malo živalsko pokopališče, ki pa vendarle ne more konkurirati Atilovemu grobu. Šušlja se namreč, da naj bi bil na Čemanci pokopan nihče drug kot slavni hunski vojskovodja Atila!! K sreči dokazov o tem ni, saj bi sicer zanimanje za Čemanco še bolj naraslo. Omeniti je treba že zadnjo skupino ljudi, ki prav tako kdaj pa kdaj zatavajo na Čemanco: bioenergetiki. Na njej so tako opazili tudi slavnega slovenskega zdravilca zemlje Marka Pogačnika, saj naj bi Čemanca imela precej negativne energije. To me prav nič ne čudi, saj večno trajajoči boj za oblast in rivalstvo pač ne moreta ostati brez posledic …

Čemanca

  • Share/Bookmark

Marija Vogelnik in še par sončkov

5.02.2008

Ko sem začela razmišljati, kako je sploh prišlo do tega, da sem včeraj spoznala to izjemno 93-letno gospo, plesalko, ilustratorko, Plečnikovo učenko in še marsikaj, kar nam včeraj ni utegnila povedati, sem ugotovila, da moram seči nazaj v preteklost vsaj kakšni 2 leti in pol, ko sem se preselila v blok, v katerem živim še danes. Iz študentskega doma sem šla naravnost v Sonjino stanovanje.

Takrat sem bila Sonjina podnajemnica, danes pa sva sosedi, ki si v teh zimskih večerih večkrat vzameva urico ali dve (ki se ponavadi zavlečejo v tri ali štiri) in klepetava in klepetava … Tako je pred kratkim padla ideja, da bi bilo fajn, da ne bi samo govorili, ampak da bi se lotili kakšne rekreacije.

In tako se je Sonja spomnila Kataje, ki da jo že dolgo pregovarja, naj pride vsaj pogledat »Gib«, ki ga uči. In sva šli … Od tu naprej do ge. Marije Voglenik je bila pot povsem logična. Kataja je bila Marijina učenka in ko nas je Kataja »napovedala« na obisk, se je gospa sicer strinjala, je pa sramežljivo odvrnila, da ona ne bo nič govorila … Ni bilo čisto tako, na koncu je bila Marija Voglenik, ki se za svoja leta odlično drži, videti kar vesela, da smo jo obiskale, me pa smo bile navdušene nad vsem, kar smo novega izvedele o njej in njenem delu (od njenih prvih plesnih korakov pa do ilustracij). Hvala tudi Eki in Brini za prijaznost in gostoljubje.

Na tem mestu bi se rada zahvalila tudi Kataji, da nam potrpežljivo posreduje znanja ge. Marije Vogelnik ter da nam pomaga odkrivati nove svetove. In Sonja tebi, ki si pravi sonček.

Marija Voglenik 1. Marija Voglenik 2.

Vir slik: JSKD

  • Share/Bookmark

Naj bo luč – DIY

2.02.2008

Preden se povsem posvetim današnji temi (da vas ne zavede naslov: izgovorjava z ostrivcem, ne s polglasnikom), zastavljam vsem bralcem tega bloga nenagradno vprašanje:

Kaj je poleg napisa (se opravičujem za reklamo, ampak ni šlo drugače) vidno na majici?

a) pikčast vzorec,

b) sladkor,

c) prhljaj.

Kaj je to?

Danes je bilo na roleti, ups, na tapeti popravilo rolete … Že več kot mesec dni namreč v najino sobico ni posiljal sončni žarek, ker se je konec lanskega leta utrgal trak in ker popravilo rolete ni kar tako, sploh če se tega lotiš sam … Takole je šlo …

roleta

Že je izgledalo, da smo v popravilu rolete pravi »profiji« in da je stvar čisto enostavna, a v končni fazi roleta ni »tekla« …

YouTube slika preogleda

Verjetno bi tudi težko »tekla«, če ji je bila na poti takšnale palica … (A se je še kdo v tem trenutku spomnil risanke »A je to«?)

ovira

No, ampak srečen konec – bila je luč!

YouTube slika preogleda

Čisto za konec pa še en namig na »zgorajzastavljenoneverjetnotežko« vprašanje … Pa čim več mastnih ust vsem skupaj!

flancati

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi