Grrrr…

Pred štirinajstimi dnevi, ko smo Belina, Marta in jaz šli proti Ljubljani, nas je na poti ujel sneg … Ampak pojdimo lepo po vrsti. Že na Pirhovem klancu sem videla, da Belini nekaj ni všeč, ker se je na hitro na armaturni plošči prižgala ena od lučk, ki po navadi ne gorijo, torej ni bila modra (kot takrat, ko imam prižgane dolge luči), ampak rdeča … in moj notranji čut (kolikor sem do sedaj uspela spoznati Belino in podobna bitja njegove pasme) mi je rekel, da nekaj ni v redu. Ampak lučka je ugasnila in do Idrije ni bilo problema … potem pa smo od Zale naprej vozili po snegu (to je že zgodba zase … Belina ima namreč letne gume, njegova lastnica pa seveda nima pojma, kako mu natakniti verige). Nekako pri Logatcu sva z Marto opazili, da naju Belina ne greje več tako kot po navadi. Logično, bilo mu je mraz, zakaj bi bili midve na toplem … Ko smo prišli do Vrhnike, kjer o snegu ni bilo več ne duha ne sluha, je Belina spet vklopil gretje. Je “prefrigan” tale moj Belina, ane?

Seveda nisem sama prišla do spoznanja, da je bil Belina zeloooo žejn. Takole se ga je napil …

In še enkrat …