Abriblni s špinačo
Verjetno redko kdo od vas, ki to berete, pozna abriblne … Sama sem jih spoznala že zelo zgodaj in kmalu spoznala tudi, da, kar je preveč, še s kruhom ni dobro.
Moja starša sta se baje spoznala v gorah in to je tudi mene zaznamovalo do konca življenja. Že kot otrok sem morala hoditi v hribe … Mama me je pod pretvezo, da je na vrhu prodajalna s čokolado (čokolado pa je celo pot skrivala v nahrbtniku), nekako le prisilila, da sem prisopihala do (njenega) cilja. Od polnoletnosti naprej (oz. od uporniških let, ne vem čisto točno, kdaj se je to zgodilo) so moje »tačke« le še redko stopile v strmino. Takrat sem se tudi zaljubila v La Mancho in v Prekmurje.
No, kronološko že pred tem pa sem enkrat zares uživala v hribih (ne pa tudi po prihodu nazaj v dolino). S starši in bratom smo bili na eni od teh naših planin in na poti nazaj smo se ustavili tudi v sirarni, kjer so nam za popotnico dali abriblne. Abriblni so »odrezki« sira, po tem ko ga vzamejo iz kalupov. Skratka, abriblni so mi bili tako všeč, da sem se jih dobesedno prenajedla. Posledično sem celo noč prebila ob wc-školjki.
Ko sem danes po dolgem času spet zagledala abriblne, so se v meni začeli mešati nostalgično-skeptični občutki. Na srečo jih je moj želodec prenesel dobro, več kot dobro.
Po kosilu (abriblni s špinačo – pa to ni kakšna tipična tminska jed, da smo si na jasnem – in še kaj) pa »je bilo treba« v hrib … kar tako se abriblnov pač ne jé!