Grrrr…

Verjetno redko kdo od vas, ki to berete, pozna abriblne … Sama sem jih spoznala že zelo zgodaj in kmalu spoznala tudi, da, kar je preveč, še s kruhom ni dobro.

Moja starša sta se baje spoznala v gorah in to je tudi mene zaznamovalo do konca življenja. Že kot otrok sem morala hoditi v hribe … Mama me je pod pretvezo, da je na vrhu prodajalna s čokolado (čokolado pa je celo pot skrivala v nahrbtniku), nekako le prisilila, da sem prisopihala do (njenega) cilja. Od polnoletnosti naprej (oz. od uporniških let, ne vem čisto točno, kdaj se je to zgodilo) so moje »tačke« le še redko stopile v strmino. Takrat sem se tudi zaljubila v La Mancho in v Prekmurje.

No, kronološko že pred tem pa sem enkrat zares uživala v hribih (ne pa tudi po prihodu nazaj v dolino). S starši in bratom smo bili na eni od teh naših planin in na poti nazaj smo se ustavili tudi v sirarni, kjer so nam za popotnico dali abriblne. Abriblni so »odrezki« sira, po tem ko ga vzamejo iz kalupov. Skratka, abriblni so mi bili tako všeč, da sem se jih dobesedno prenajedla. Posledično sem celo noč prebila ob wc-školjki.

Ko sem danes po dolgem času spet zagledala abriblne, so se v meni začeli mešati nostalgično-skeptični občutki. Na srečo jih je moj želodec prenesel dobro, več kot dobro.

Po kosilu (abriblni s špinačo – pa to ni kakšna tipična tminska jed, da smo si na jasnem – in še kaj) pa »je bilo treba« v hrib … kar tako se abriblnov pač ne jé!

Pred štirinajstimi dnevi, ko smo Belina, Marta in jaz šli proti Ljubljani, nas je na poti ujel sneg … Ampak pojdimo lepo po vrsti. Že na Pirhovem klancu sem videla, da Belini nekaj ni všeč, ker se je na hitro na armaturni plošči prižgala ena od lučk, ki po navadi ne gorijo, torej ni bila modra (kot takrat, ko imam prižgane dolge luči), ampak rdeča … in moj notranji čut (kolikor sem do sedaj uspela spoznati Belino in podobna bitja njegove pasme) mi je rekel, da nekaj ni v redu. Ampak lučka je ugasnila in do Idrije ni bilo problema … potem pa smo od Zale naprej vozili po snegu (to je že zgodba zase … Belina ima namreč letne gume, njegova lastnica pa seveda nima pojma, kako mu natakniti verige). Nekako pri Logatcu sva z Marto opazili, da naju Belina ne greje več tako kot po navadi. Logično, bilo mu je mraz, zakaj bi bili midve na toplem … Ko smo prišli do Vrhnike, kjer o snegu ni bilo več ne duha ne sluha, je Belina spet vklopil gretje. Je “prefrigan” tale moj Belina, ane?

Seveda nisem sama prišla do spoznanja, da je bil Belina zeloooo žejn. Takole se ga je napil …

In še enkrat …