Brrr … Grrr … Gradec
V tem prazničnem času me očitno vleče bolj na sever, kar je sicer zame precej nenavadno, ker ne maram ekstremov (pri temperaturah, da ne bo pomote, ane, Elena?). Prav na isti dan sva namreč z U. že lani prevozila mejo na Šentilju in se odpravila v Avstrijo. Lani na Dunaj, letos pa v Gradec. Na internetu sva opazila nenavadno stavbo, za katero sem se sama takoj zagrela, U. se je pustil še nekaj časa prositi, potem pa je pristal na to, da obiščeva tale Kunsthaus.
Najbolj moteče od vsega je bilo, da se ni smelo nobene stvari dotakniti, kaj šele fotografirati. Stavba pa je res nekaj posebnega … takole izgleda v pomanjšani obliki:
Kronološko je treba na tem mestu omeniti belo kavo in magdalenco (mimogrede, ne maram poimenovanja mufin) … naj fotka zadiši čez zaslon …
Sicer s premraženimi prsti se nisem mogla upreti fotografiranju otoka na Muri …
Potem sva odkrila galerije Schlossberg … začele so nastajati leta 1943 in so služile kot zaklonišče. V rove vodi 20 vhodov, dolžina teh rovov je 5 kilometrov, površina pod hribom pa 17.000 m2, kar naj bi zadostovalo za 50.000 ljudi. Midva sva se povzpela po glavnem rovu (naklon je 16 %), ki je dolg 175 metrov.
In potem še sprehodek do simbola Gradca – znamenite ure iz 13. stoletja, ki baje pravilno kaže čas že vse od leta 1712.
Še eno nenavadno drevo in še več nenavadnih dreves (ki ti visijo nad glavo) in malo prazničnega vzdušja iz Gradca …
