Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

December 2007
P T S Č P S N
« Nov   Jan »
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930
31  

Arhiv

Vaši in naši božiči

27.12.2007

Zadnja leta so moji božiči zelo drugačni od prejšnjih, ko je bilo še »pod nujno« domov k staršem in postavljat smrečico in jaslice … Pa ne da mi tisti božiči niso bili všeč, ravno obratno, ampak tale zadnji je bil pa sploh nekaj posebnega.

Povabilo, da bi predbožični večer preživela pri nama z U., sta Elena in Adrian zavrnila in predlagala, da prideva midva k njima, kjer bo oziroma ne bo praznovalo še več ljudi. Oba, Elena in Adrian, namreč prihajata iz Srbije, le da Elena praznuje srbski pravoslavni božič, Adrian pa romunskega, ki sovpada z našim … skratka, zmeda! Zanimiva je anekdota (?), da naj bi nekoč pred davnimi davnimi leti v Carigradu želeli poenotiti to zbrko, vendar se sestanka niso udeležili Rusi (baje so imeli doma revolucijo) in Srbi, ki naj bi na sestanek zamudili. In tako ta dva naroda »furata« božič po svoje …

Da preidemo na večerjo … Elena in Adrian vedno poskrbita za vse … vse, kar pripravita, je slastno (se spomnite recepta za jabuklavo?). Takole je izgledalo tokrat:

predbožična večerja 1. predbožična večerja 2. predbožična večerja 3. predbožična večerja 4. predbožična večerja 5.

Sama pa sem že nekaj časa sanjala o palačinkah in obljubila sem, da jih spečem na predbožični večer. Elena in Adrian pravita, da palačink ne znata pripraviti (a jima kdo verjeme?), nista bila pa navdušena niti nad mojim packanjem, ker je bilo vse »po občutku«.

palačinke 1. palačinke 2. palačinke 3.

Predbožični večer se je zavlekel v božič in v afnanje z lasuljo in fotoaparatom (Adrian zaprisega na črno-bele fotke).

lasulja 1. lasulja 2. črno-beli Adrian Čin čin!

  • Share/Bookmark

Brrr … Grrr … Gradec

26.12.2007

V tem prazničnem času me očitno vleče bolj na sever, kar je sicer zame precej nenavadno, ker ne maram ekstremov (pri temperaturah, da ne bo pomote, ane, Elena?). Prav na isti dan sva namreč z U. že lani prevozila mejo na Šentilju in se odpravila v Avstrijo. Lani na Dunaj, letos pa v Gradec. Na internetu sva opazila nenavadno stavbo, za katero sem se sama takoj zagrela, U. se je pustil še nekaj časa prositi, potem pa je pristal na to, da obiščeva tale Kunsthaus.

Najbolj moteče od vsega je bilo, da se ni smelo nobene stvari dotakniti, kaj šele fotografirati. Stavba pa je res nekaj posebnega … takole izgleda v pomanjšani obliki:

Kunsthaus Gradec

Kronološko je treba na tem mestu omeniti belo kavo in magdalenco (mimogrede, ne maram poimenovanja mufin) … naj fotka zadiši čez zaslon …

njami

Sicer s premraženimi prsti se nisem mogla upreti fotografiranju otoka na Muri …

otok na Muri 1. otok na Muri 2. otok na Muri 3. otok na Muri 4.

Potem sva odkrila galerije Schlossberg … začele so nastajati leta 1943 in so služile kot zaklonišče. V rove vodi 20 vhodov, dolžina teh rovov je 5 kilometrov, površina pod hribom pa 17.000 m2, kar naj bi zadostovalo za 50.000 ljudi. Midva sva se povzpela po glavnem rovu (naklon je 16 %), ki je dolg 175 metrov.

Schlossberg rov

In potem še sprehodek do simbola Gradca – znamenite ure iz 13. stoletja, ki baje pravilno kaže čas že vse od leta 1712.

ura Gradec 1. ura Gradec 2.

Še eno nenavadno drevo in še več nenavadnih dreves (ki ti visijo nad glavo) in malo prazničnega vzdušja iz Gradca …

drevo? drevesa? sankanje

  • Share/Bookmark

Šentilj 23. 12. 2006 in 23. 12. 2007

26.12.2007

Ali opazite kakšno razliko na teh dveh fotkah? Če ni povsem očitno, posneta je na istem kraju (pa še na isti dan, le z enoletnim zamikom).

Šentilj 23. 12. 2006 Šentilj 23. 12. 2007

  • Share/Bookmark

»Še dobro, da ni prišlo do poplave!«

22.12.2007

Ne maram težav. Tudi zato mi ni bilo prav nič všeč, ko sem morala včeraj klicati serviserja za plinski bojler, ki mi je že dva dni puščal vodo. Ampak kaj hočemo, ko je nujno, ni težko. Ali pač? Nad obiskom serviserja v svojem stanovanju nisem bila prav nič navdušena, kajti v roku tedna dni imam že tretjič takšne oziroma drugačne delavce v stanovanju.

 

Najprej je šla pipa pri tušu – tuširanje je bilo ovirano že do take mere, da če si tuš usmeril v glavo, mi je špricalo v rebra. Okej, lahko bi šla do Bauhausa in si kupila novo, ane? Ja, seveda, ampak lastnika sta želela to sama urediti. Izkazalo se je, da lastnik blazno uživa v takšnih popravilih in trajalo je približno dve uri, da smo stvar (in še kakšno drugo) uredili.

 

Čez nekaj dni so prišli montirat kabelski internet. Bilo je prejšnji dan že po tretji uri popoldan. Mladenič je bil vidno naveličan dela, kasneje se je izkazalo, da je povsem neprespan, in želel si je le, da bi na hitro priklopil internet in odpeketal. Pa ni šlo tako enostavno, kabel namreč do tega stanovanja (kamor sem se pred kratkim preselila) sploh še ni bil napeljan in treba je bilo s približno meter dolgim svedrom prevrtati zunanjo steno itd. itd. Zanimivo je tudi, da taisti neprespani mladenič ni utihnil niti za sekundo.

 

Tudi zato sem skeptično pričakovala današnjega serviserja bojlerja. In tudi danes ni šlo vse po maslu. Že na začetku se je serviser zgrozil in vprašal »Kdaj je bilo to zadnjič servisirano?« Pojma nimam, sem sveža podnajemnica … Tale serviser ni bil tako zgovoren … vseeno pa sem ujela, da je vmes zamrmral »Tudi plin pušča« … ehm, kolikor se jaz spoznam na te zadeve, to ni najboljši znak … Potem pa ni več mrmral in je rekel »Še dobro, da ni prišlo do poplave« in mi pokazal cev bojlerja, čisto razcefrano. Potem sem se umaknila iz kopalnice in začela pisati blog. Takole je izgledalo, ko je odšel … prvič!

 po servisiranju 1. po servisiranju 2. po servisiranju 3.

Drugič je moral priti, ker nisem imela pri sebi dovolj gotovine, on pa je imel še nekoga v našem bloku za »poservisirat«, potem pa se je vrnil po denar. Medtem sem opazila, da bojler pušča ne samo na enem mestu, kot prej, ampak da kar konkretno kaplja iz treh koncev… Super! Jovo na novo … ko je drugič odšel, je bila kopalnica na pol poplavljena, ampak kaj nam to … človek se vsega hudega navadi. ;-)

  • Share/Bookmark

Nenavadno izginotje

20.12.2007

Iz moje omare je danes med 8. in 21. uro neznano kam izginila čokolada. Je temno rjave, skoraj črne barve, pomarančnega okusa in sliši na ime Lindt. Če bi kdor koli kaj vedel o tem izginotju, naj pusti komentar na blogu …

 

Poleg tega sem se želela danes na lastne oči prepričati, kako je s tisto dobro vilo pred Magistratom. Na kuhančku sem malo prejle dobila z Matejemmm, L. in MaTa. Zagotovili so mi, da so videli, ne le eno vilo, ampak celo dve in da izpolnjujeta želje. Vsakemu tri želje! Ne samo, da ni bilo ne duha ne sluha o nobeni dobri vili, stolček je sameval in daleč naokrog ni bilo videti nobenega človeka.

 

Poleg teh nenavadnih izginotij pa se je danes zjutraj nekaj tudi pojavilo na nenavaden način. Navsezgodaj (in po ne ravno meni nujno potrebnem osemurnem spancu) sem na nekem avtu – na prednji šipi – zagledala denarnico. Očitno je nekdo (po najbrž ravno tako ne dovolj naspani noči) s prezeblimi prsti iz denarnice zbezljal bančno kartico in začel čistiti šipe. Pri tem pa pozabil na denarnico. Avto je bil že vžgan in pripravljen, da odpelje. V tistem trenutku me je najprej prešinilo »hitro bo treba ukrepati« … močno sem potrkala na šipo in pomahala z denarnico. Zdi se mi, da se je lastnik kar »fajn« prestrašil (najbrž se nobenemu ravno pogosto ne dogaja, da bi mu mimoidoči pri speljevanju avta z vso močjo trkali na prednjo šipo), sva se pa zato oba najbrž konkretno prebudila.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »