Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

Oktober 2007
P T S Č P S N
« Sep   Nov »
1234567
891011121314
15161718192021
22232425262728
293031  

Arhiv

Tito

20.10.2007

Ta teden sem si ogledala predstavo Kako smo ljubili tovariša Tita. Sama Titovega obdobja v živo nisem doživela, ker sem bila za časa njegove smrti še v trebuhu, sem pa vseeno obudila nekaj spominov na posttitovsko obdobje bivše Juge in kasneje.

Tito

Vir: Mala splošna enciklopedija

Predstava me je spomnila na leta, ko smo se tudi mi (mislim, da smo bili predzadnja generacija) »našemili« v pionirčke s titovkami. Spominjam se, da je bila stvar zeloooo resna, spomnim se priprav na slavje, ki so bile kar stresne. Poleg tega je na tisti dan deževalo kot iz škafa, tako da smo do šole, ki je sicer od mojega doma oddaljena le kakšnih 10 minut peš, odpeljali z avtom, pa še vseeno sem se zmočila. Ah ja, kako tipično za te kraje! Spominjam se tudi travmatičnega nastopa (nekaj smo peli, kaj že?) in sokcev v embalaži, v katero je bilo nemogoče zapičiti slamico, ne da bi se sok polil.

Pionirka Meeya

Še eni spomini na Tita pa sežejo že kar v bližnjo preteklost – na moje popotovanje z vlakom do Grčije čez republike bivše Jugoslavije pred dvema letoma. V Beogradu se je vagon zapolnil do zadnjega mesta, najbolj glasni v našemu kupeju pa sta bili Dorica in Marica, priletni gospe, ki sta se glasno prerekali, katera je bolj jokala na dan Titove smrti … Ista štorija kot v predstavi. Mene pa zanima, ste tudi vi, ki ste nekoliko starejši od mene, jokali, ko je Tito umrl?

  • Share/Bookmark
 

16 komentarjev »

  1. likard37 likard37 pravi

    Jokali so takrat bolj redki med nami, bili pa smo mnogi iskreno in resnično pretreseni in popolnoma prepričani v vse kar so nam bluzili o tej strašni izgubi tako v šoli kot na TV- ju. Šele leta po tistem se spomnim prvih junakov, ki so si upali na glas pomisliti na kakšno negativno stvar o velikem voditelju. Jaz sem bil med tistimi, ki so v maršalu videli nenadomestljivega heroja. Bil sem pač zelo mlad in tudi druga opravičila bi se našla. Vsekakor zdaj brez težav priznam, da sem med tistimi mnogimi, ki jih je takratnih čustev skoraj malo sram.

    20.10.2007 ob 13:33 | #

  2. actooon pravi

    Tako so nas vzgajali 24 ur dnevno! Prve tri besede so bile : mama, ata, Tito. Bil je na prvem listu v učbenikih. Pravi diktator…

    Je pa bil vsaj fejst dedec – ne vem, čigavo sliko bi zdaj obesili nad šolsko tablo!

    20.10.2007 ob 13:40 | #

  3. meeya meeya pravi

    @likard37 – jaz sem to zgodbo o joku že večkrat slišala in nisem imela občutka, da bi bilo koga pretirano sram zaradi tega … no, malce so se nasmehnili, to je bilo pa tudi vse.
    @actoon – haha, tale s prvimi tremi besedami je dobra … jaz poznam tiste verzijo, da je pri mnogih prva beseda, ki jo izgovorijo, goool, za Tita pa še nisem slišala … glede slike nad šolsko tablo – bom objavila en post s slikami iz cybercafeja iz Tbilisija … mogoče dobiš kakšno idejo ;-)

    20.10.2007 ob 13:57 | #

  4. likard37 likard37 pravi

    ‘Skoraj malo’ ni isto kot ‘pretirano’ in verjetno tisti , ki z veseljem govorijo o svoji takratni žalosti, še vedno niso radikalno spremenili svojega mnenja. (kar ni rečeno, da je hudo narobe, seveda!)

    20.10.2007 ob 14:07 | #

  5. meeya meeya pravi

    Grrr… Ravnokar sem “izgubila” komentar … :mad:

    @likard37 – okej, malo sem “zapretiravala” ;-)
    Sem pa razmišljala, da mogoče spadajo tisti, ki z veseljem razlagajo o svojih takratnih krokodiljih solzah, v skupino starejših … in še druga skupina – takratni otroci, ki so jokali, ker so videli jokati svoja starše, stare starše … in niso imeli pojma, zakaj se gre. Ugibam …

    20.10.2007 ob 15:46 | #

  6. Anita pravi

    Oo, luštkano dete. Jaz sem bila kot otrok nekoliko bolj zmedena in sem vedno, ko se je kaj pomembnega dogajalo zabluzila. Tako sem na dan sprejetja v pionirčke šla v staro šolo kot običajno namesto v “ta novo”. Seveda sem zamudila in se spet osramotila pred vsemi. Joj pa uni sokci. Visoki c, presladko in prekislo obenem. Fuj.

    21.10.2007 ob 12:30 | #

  7. s3cMM pravi

    Ker sem malo starejši kot ti, imam na Tita malo drugačne spomine.
    Moram povedati, da sem kljub vsemu še vedno ponosen, da sem (če sem že moral) služil vojsko kot Titov gardist. To ni tista častna četa, da ne bo pomote, sem pa eno leto delal v recepciji v vojaškem hotelu Topčider v Beogradu, tako da sva bila s Titom skoraj soseda. On je imel svojo vilo v Užiški ulici na Dedinju in seveda do nje sploh ni bilo mogoče priti. Sem si ga pa neskončno želel srečati ali vsaj videti, čeprav le od daleč. V našem hotelu je stanoval tudi eden izmed ožjih Titovih varnostnikov. Zaupal sem mu svojo željo, a mi je povedal, da je to skoraj nemogoče, da vedno, kadar kam potuje, zavarujejo vsaj tri poti in samo vodja varovanja je vedel po kateri bodo šli. No potem me je enkrat le “razveselil” z vstopnico za ogled proslave ob 25. maju- dnevu mladosti. Takrat sem jo pa jaz zavrnil. Vojaški rok se mi je namreč iztekel 5. maja. Imam pa iz tistih časov še vedno spominsko značko Modrega vlaka (Plavi voz), ki mi jo je prinesel prav ta varnostnik.
    V srednji šoli smo pri predmetu “temelji socialistične morale z osnovami marksizma” jemali ureditev Jugoslavije v prihodnosti, ko bo našo domovino vodilo kolektivno vodstvo in vsako leto bo predsednik predsedstva z druge republike. Jaz sem takrat samo vprašal, kako bo takrat s slikami na steni- ali bomo menjali sliko vsako leto, ali bomo imeli na steni sliko celega predsedstva. “Mar si Tito ne zasluži, da bo na naših stenah za vse večne čase…”, je vpil profesor, kaj več pa nisem uspel slišati, kajdi v navalu besa mi je z roko kazal tudi na vrata in nič ni bilo z mojim vprašanjem, da sem tisto s slikami mislil- poleg Titove.
    Pred časom sem tega profesorja spet srečal, vendar ga nisem vprašal čigavo sliko ima na steni.
    Ali lahko povem še eno mojo prigodo s Titovo sliko? V svoji bivši delovni organizaciji sem bil v našem TOZD (temeljna organizacija združenega dela) kulturni animator. In to tisti pravi, zagnani. Direktor mi je dovolil, da smo sejno sobo uredili tako, da je bila istočasno tudi galerija in v njej smo redno postavljali razstave. Enkrat smo gostili umetnika, ki je razstavljal akte. Ko je bila razstava postavljena, je bila Titova slika med štirimi nagimi babami. Zdelo se mi je malo neokusno, zato sem jo premaknil na steber med oknoma. Izgledalo je prav dobro. Naslednji dan pa panika. Že navsezgodaj je v mojo pisarno prinorel stari komunist. “Kako si dovoliš premakniti Titovo sliko z glavne stene?! Takoj jo premakni nazaj!” “Ne vem, kje ste prebral to z glavno steno, dokler mi tega ne pokažete in dokler mi ne razložite kako se ve, katera stena je glavna, je gotovo ne bom premaknil!”, sem bil trmast. Opoldne je prišel k meni direktor s prošnjo:”M., prosim premakni Titovo sliko nazaj na njeno stalno mesto. Vem, da je trapasto, da ni za to nobene pametne razlage, toda danes smo imeli na delavskem svetu na to temo dodatno točko dnevnega reda. J. je šel h sekretarju komunistov in ta je zagrozil, da bo, če se ne bo stvar takoj uredila, o tem na izredni seji popoldne zasedal občinski svet ZK”. Sliko sem potem res premaknil, in očitno se je naš bivši predsednik (to se je zgodilo kar nekaj let po Titovi smrti) med golimi mladenkami kar dobro počutil. Tudi ta razstava je bila zelo obiskana. Jaz pa sem ob koncu mandata prejel za svoje delo kulturnega animatorja posebno priznanje za razvoj samoupravnih socialističnih odnosov. Tudi tega še vedno hranim.
    Pa nikar ne misli, da so to vsi moji spomini na Tita.
    Verjetno bo bolje, da začnem pisati črtice, ko da se oglašam na kakšen blog.

    21.10.2007 ob 19:15 | #

  8. Nathan pravi

    Najbolj žalostno je to, da ga hočejo brisat iz učbenikov osnovnih šol…pač ni ga blo oz. ni bil omembe vreden. Res žalostno.

    21.10.2007 ob 20:50 | #

  9. Bojan pravi

    Men enostavno ni bilo popolnoma nič jasno; samo to vem, in vem da solz ni bilo. Vem, da smo le sedeli, poslušali sireno in čakali kaj bo. Imam lepe spomine na otroštvo, realno se mi zdi, da se nad tistimi časi zgražajo le tisti, ki se že itak po “default-u” zgražajo in jezijo nad vsem in vsakim.

    22.10.2007 ob 10:12 | #

  10. Tine pravi

    Jaz sem se mlajsi kot ti, in se ga spominjam samo po njegovem reku na platnicah mojega prvega spricevala. “ucite se , ucite se in se enkrat ucite se, ker le tako boste lahko koristili svoji domovi”, ki se ga se vedno drzim ceprav se je domovina precej spremenila in tudi ucenje ni vedno tako, kot sem si ga takrat predstavljal:)

    PS: Si bla pa lusna pionirka:)

    22.10.2007 ob 16:17 | #

  11. Nu pravi

    Joj Mee, kolk se ti spomes od pionirckov. Jst pa za dz in to nc ne vem. No ja, tist sok je najbrz bil ja, kot ponavadi, za ksno malco al pa na sportnih dnevih :smile: Jst mam se zmeri u omari shranjeno pionirsko opravo (rutko in titovko), je Fa skor skp padu od smeha, ko jo je vidu. Se pa spomnm, kako me je sestra zvecer, ko sva mele pred spanjem obvezno debato, ucila pionirsko himno :cool: Tito je vsekakor mogu bit karizmaticna oseba, to pac ne gre zanikat. Men je vsekakor cool, da smo bli Titova mladina, z danasnjega vidika se slis ful izkuseno. Cesa vsega ze nismo prezivel :wink:

    22.10.2007 ob 17:26 | #

  12. meeya meeya pravi

    @s3cmm – na mojem blogu je vedno dovolj prostora za tvoje spomine, so prav zanimivi, še kakšnega napiši … sicer pa sem ti že rekla, da bi si lahko komot omislil svoj blog …
    @Nathan – a da ga hočejo brisat s prvih strani učbenikov? ;-) joke, ne to pa nisem vedla …
    @Anita – a pol maš kako slikco, ko si bla pionirka al si vse zamudila? :lol:
    @Tine – hahaha, ja, kot erasmus študent le presodi, kako moraš upoštevat njegove nasvete ;-)
    @Bojan – hvala za tvojo izkušnjo
    @Nu – a si nesla rutko in titovko v Špa? :smile: Se pa strinjam, da se sliši izkušeno, če povemo, da smo bili še Titova mladina, ja hahaha

    23.10.2007 ob 08:25 | #

  13. matejtito pravi

    jast bi rad samo tole povedal.prav gotovo se strinjate da je najbolj žalostno da nekateri otroci sploh ne vedo kdo je bil tito
    ali pa imajo o njem napačno predstavo npr.mislijo zato ker je bil komunist in je bil odgovoren za povojne poboje da je bil slab.
    v šolah bi pa morala biti vsaj ena njegova slika

    26.07.2008 ob 20:26 | #

  14. Marjan pravi

    Državljanstvo Slovenačko,nacionalnost JUGOSLAVENSKA .Bio sam TITOV pionir,TITOV omladinac TITOV radnik i sada sam i TITOV pezioner.I ponosan sam na to,da sam živeo u slavna vremena MARŠALA TITA.Kada smo imali državu oju je svet cenio i poštovao.In hudič nej vzame drnovška,kučana in janšiste ter vse ostale izdajalce in pritepence in potomce belogardističnih zločincev in izdajalcev. lp. vsem boljševikom in tistim ki so še vedno komunisti.Marjan Schtrauss Knafeljc

    7.12.2008 ob 13:00 | #

  15. dare pravi

    Cenio? Bokasa i ostali ljudožderi možda?

    7.12.2008 ob 13:35 | #

  16. kator pravi

    tito je biw legenda, čeprov nism živel v njegovih časih.

    15.12.2008 ob 21:36 | #

Komentiraj

:mrgreen: :neutral: :twisted: :shock: :smile: :???: :cool: :evil: :grin: :oops: :razz: :roll: :wink: :cry: :eek: :lol: :mad: :sad:

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !

RSS vir za komentarje. | TrackBack URL