Grrrr…

Skrbno uokvirjene slike »Titotov« so že zdavnaj romale na odpad, dobi se jih še na kakšnem boljšaku, na domu kakšnega navdušenega zbiratelja starin, skoraj zagotovo pa bi ga zelo težko našli v kakšni šoli nad šolsko tablo.

Actoon se v komentarju na prejšnji post o Titu spraševal, čigavo sliko bi bilo danes najprimerneje izobesiti nad šolsko tablo. Drnovšek skorajda ne pride več v poštev, lahko počakamo do naslednjega kroga volitev in se potem odločimo ali pa skušamo na našo prihodnost pogledati bolj »vizionarsko«.

Sicer pa le zakaj bi se morali odločiti le za eno sliko … Na spodnji fotografiji iz Tbilisija (posneta je sicer bila v cybercafeju, ne v šoli) lahko vidimo celotno zbirko od preteklih gruzijskih (in SZ) predsednikov do današnjega pa vse do predsednika, ki naj bi Gruziji zavladal v prihodnosti. Bo Kitajska zavladala celemu svetu? Glede na število McDonaldsov, Coca-Col in podobnega bi človek za Sakašvilijevo pričakoval Bushevo sliko …

Ta teden sem si ogledala predstavo Kako smo ljubili tovariša Tita. Sama Titovega obdobja v živo nisem doživela, ker sem bila za časa njegove smrti še v trebuhu, sem pa vseeno obudila nekaj spominov na posttitovsko obdobje bivše Juge in kasneje.

Vir: Mala splošna enciklopedija

Predstava me je spomnila na leta, ko smo se tudi mi (mislim, da smo bili predzadnja generacija) »našemili« v pionirčke s titovkami. Spominjam se, da je bila stvar zeloooo resna, spomnim se priprav na slavje, ki so bile kar stresne. Poleg tega je na tisti dan deževalo kot iz škafa, tako da smo do šole, ki je sicer od mojega doma oddaljena le kakšnih 10 minut peš, odpeljali z avtom, pa še vseeno sem se zmočila. Ah ja, kako tipično za te kraje! Spominjam se tudi travmatičnega nastopa (nekaj smo peli, kaj že?) in sokcev v embalaži, v katero je bilo nemogoče zapičiti slamico, ne da bi se sok polil.

Še eni spomini na Tita pa sežejo že kar v bližnjo preteklost – na moje popotovanje z vlakom do Grčije čez republike bivše Jugoslavije pred dvema letoma. V Beogradu se je vagon zapolnil do zadnjega mesta, najbolj glasni v našemu kupeju pa sta bili Dorica in Marica, priletni gospe, ki sta se glasno prerekali, katera je bolj jokala na dan Titove smrti … Ista štorija kot v predstavi. Mene pa zanima, ste tudi vi, ki ste nekoliko starejši od mene, jokali, ko je Tito umrl?

Danes sva bila z U. pri Plečnikovi cerkvici na Ponikvah …

Na žalost nisva mogla v notranjost, ki je baje tudi zelo zanimiva, sva si pa od zunaj ogledala prelep razgled. Fotografija v fotografiji …

Pa še nekaj o cerkvici …

Ja, človek se na blogspotu res počuti ko pri stari mami v Rajdah, ane Matej? Tu so še Tinetove novice iz Španije in Anitine dogodivščine z malim Enejčkom. Super ste vsi! Pri meni je zadnje čase nekoliko manj objav – predvsem zato, ker nisem “konektana”. Obljubim, da bo kmalu vse drugače! Do takrat pa pridno pišite, za kak komentar si bom že vzela čas