Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

September 2007
P T S Č P S N
« Avg   Okt »
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930

Arhiv

Vafelj in Kriek

13.09.2007

Nu, samo zate tile dve fotki …

Vafelj s smetano in višnjami

Kriek

  • Share/Bookmark

»Obvezne« volitve in pozor, nevarnost mehurčkov!

13.09.2007

Na letališču Charleroi me je včeraj pričakal Jan in na poti do Antwerpna je bilo kar nekaj časa za spoznavanje belgijske kulture. Nekje sem prebrala, da Belgijci kar radi pritisnejo na plin. Moja prva izkušnja z belgijskim prevozom je bila zelo pozitivna, mogoče tudi zaradi predhodnih gruzijskih adrenalinskih voženj, ki so še sveže vtisnjene v spomin.

 

Izvedela sem, da so v Belgiji volitve obvezne. Če se volitev ne udeležiš, moraš plačati denarno kazen. Jan pravi, da ne pozna nobenega, ki na volitve ne bi hodil. V primeru, da si v tujini, lahko voliš na veleposlaništvu, vendar moraš toliko prej obvestiti ustrezne organe, sicer pa lahko tudi pooblastiš npr. prijatelja, da voli namesto tebe. Me prav zanima, koliko ljudi bi se pri nas odločilo za slednjo varianto.

 

Bruselj je predvsem vsesplošna prestolnica. Je evropska prestolnica, je seveda glavno mesto Belgije in je tudi prestolnica tako flamskega kot valonskega dela Belgije, čeprav Bruselj ne leži ne v enem ne v drugem delu in je politično ločen od obeh. Z Janom se sicer pogovarjava v angleščini, potem pa po slovensko reče, da je Bruselj »lepilo«, ki drži Belgijo skupaj.

 

V Antwerpen sva prispela že pozno zvečer in bila je že tema, ampak vseeno mesto (podobno veliko kot Ljubljana) izgleda prijetno. Stanovanje je v centru, blok ima tako ozke stopnice, da sem prtljago komaj prinesla v tretje nadstropje. Imajo pa zato ogroooooomna okna, skozi katera poteka selitev.

 Okna za selitev

Renata si je zaželela slovenske revije, Ana je dobila Ciciban, iz dobro obveščenih virov pa sem izvedela, da ima Jan najraje slovensko čokolado. V kakšni nevarnosti je belgijska čokolada in če jo bo v Antwerpnu slučajno zmanjkalo, boste najbrž izvedeli pri naslednjih poročilih.

 

Da pa se tradicija z obiskom bolnic v tujini nadaljuje, je poskrbela Ana. Ampak nad takšno »Kliniek« se ne bom pritoževala.

 Anina “Kliniek”

Včeraj je bilo na vhodnih vratih obvestilo, da bodo ob 8.30 izključili vodo, zato sem naročila Ani, naj me zbudi ob osmih, da se stuširam. Vse je potekalo po načrtih, razen tega, da so vodo izklopili nekoliko prej in da sem se jaz ravno namilila. Sedaj upam, da v Belgiji danes ne bo dežja.

  • Share/Bookmark

Iz Grrr v Beee

12.09.2007

Prvo polovico leta 2003 sem v Španiji sobivala in sodelala z Belgijko, zato ne morem reči, da mi je belgijska kultura popolna neznanka, čeprav še nikoli nisem bila v Belgiji. Moram pa priznati, da sem pred tem mislila, da je dobra čokolada lahko le švicarska in da je pivo sinonim le za Nemce. Belgijo sem pred tem asociirala predvsem z Brusljem kot evropsko prestolnico in najbrž tudi z dežjem, zaradi česar me nikoli ni čisto zares vleklo v to državico.

Da v Belgiji ne govorijo belgijsko, sem si, če ne prej, zagotovo zapomnila v srednji šoli pri pouku angleščine, ko smo pisali kontrolno nalogo in v njej je bila tudi razpredelnica, ki smo jo morali zapolniti z državami in jeziki, ki jih v teh državah govorijo. Baje pa je v Belgiji še najbolj »varno« govoriti angleško, da ni kdo užaljen. Nikakor ni priporočljivo kakšnega Flamca nagovoriti v francoščini niti Valonca v flamščini. Seveda je tu še nemščina, da stvar ni preenostavna. Mogoče pa je bil pravilen odgovor v kontrolni nalogi pod državo Belgija – angleščina?

Belgijci so ponosni na svoje svetovno znane tenisačice, navdušeno razlagajo o neskončnih obedih z najrazličnejšimi dobrotami in kot narodni simbol priznavajo fantka, ki lula. Ker je tako majhen (ehm, kip!), je pogosta tarča »ugrabiteljev«. Manneken Pis (iz leta 1619) pa je leta 1985 dobil tudi nekoliko manj znano »sestro«. Feministke so namreč izbojevale Janneken Pis.

Za konec pa še en recept, ki mi ga je zaupala moja belgijska »cimra« v Španiji. Popečemo toast, nanj namažemo evrokrem in na vrhu dodamo piškot Speculoos (ki so baje belgijski), namočen v kavi. Hitra rešitev za trenutke, ko pade cukr!

  • Share/Bookmark

Belina

11.09.2007

Mislim, da je vse skupaj začel Matejmm, pomagal mu je Selotejp Margoni, potem pa je začela izzivati še Anita, spodbudila tale post in Belina je sedaj na tem blogu že večja faca kot jaz, ampak okej, tokrat mu bo, naj dobi svojih pet minut slave, ker si jih dejansko tudi zasluži.

Skratka, Belina je najboljši, najbolj potrpežljiv, najbolj pogumen in kar je najpomembneje – moj prvi, torej si ga bom, kot pravijo, zapomnila za vedno. Če nisva v prehudi luknji, poje najlepše od vseh, sicer pa hrešči, ne vem čisto zagotovo zakaj (tole napišem, da le ne bo izpadel prehuda faca). Belina je, ne boste verjeli, bele barve – no, vsaj bil je včasih. Ja, včasih je bil res bolj čist in urejen, ampak sedaj, od kar je z mano, je stoodstotno večji frik. Če ne drugega je, od kar je z mano, dobil ime. Prej je bil čisto navaden bel golf, sedaj pa je Belina.

Belina je največja faca med vsemi tudi zato, ker je kot veteran (16 let že šteje – nisem čisto prepričana, ali se tudi pri avtih to šteje po mačje) prevozil že kar nekaj kilometrov, sedaj pa ga je doletelo najhujše. V teh letih, ko gredo ostali beli golfi v penzijo, se je adrenalinski Belina odločil, da spremeni lastnika, in sicer se je odločil kar za voznika začetnika, ups – se opravičujem, še huje – za voznico začetnico (v nadaljevanju VZ).

VZ (alias meeya) ima sicer Belino zelo rada, najraje pa ga ima, ko sta varno parkirana na parkirišču pred blokom. VZ je sicer prej že vozila druge avte, ampak nikoli nič resnega. Včasih je VZ že prej peljala belega golfa (ko še ni bil Belina) in z njim se je iz neznanega razloga počutila še najbolj varno, z Belino pa je sploh vse nekaj drugega.

Belina

P. S.: Zadnjič sem na tale blog poskušala montirati števec obiskov, pa mi nekako ni uspelo. Če kdo ve, kako bi to naredila, naj mi prosim sporoči. Sicer pa bom uvedla alternativni števec obiska bloga – vsak, ki na cesti sreča Belino in VZ za volanom, naj za trenutek vklopi vse štiri smernike ;-) .

  • Share/Bookmark

Spominčki in lešniki

7.09.2007

Ker vem, da nekateri že nestrpno pričakujete naslednjo objavo na blogu, sem zbrala vso voljo in vse moči, kar mi jih je od potovanja še ostalo, da končno napišem še zadnje poročilce o tem potovanju.

Že kar navada je, da človek nekoga, ki pride s počitnic, vpraša “A je blo lepo?”. To se je dogajalo tudi meni, potem pa sem imela kar precejšen pomislek pri odgovoru. Da bi rekla, da je bilo lepo lepo, težko rečem, ker je situacija v Gruziji na splošno precej slaba – na vsakem koraku vidiš revščino. Bilo pa je cel kup zame lepih trenutkov, ki bodo ostali v spominu in zaradi katerih bi to najino gruzijsko-istanbulsko avanturo vsekakor ponovila. In krivci vsega tega so predvsem – ljudje, ki sva jih spoznala.

Artur - nedvomno najbolj prijazen in najbolj simpatičen možakar celega potovanja, receptor v hotelu v Tbilisiju (če gre kdo v Tbilisi, mu priporočam tale hotel – brez kakršnega koli luksuza, ampak ima vse osnovno in je predvsem čist za razliko od nekaterih hotelov, v katerih sva prenočevala v Gruziji, žal pa nimam tu naslova, če koga zanima, naj mi piše). Naše prvo srečanje je izgledalo tako, da sva ga sredi noči zbudila. Vsak normalen človek bi znorel, grdo gledal ali vsaj nejevoljno zabrundal, ampak ne Artur! Sicer z opazno krmižljavim obrazom naju je sprejel z nasmehom in vselej pripravljen pomagati. Artur ne zna niti besedice angleško, ampak če človek hoče, se lahko vse sporazume (podobnost med slovenščino in ruščino, kretnje, številke …). Naslednjo plus točko (ali dve) si je Artur pri meni pridobil, ko sem morala v bolnišnico. Kakopak – U. ga je spet zbudil sredi noči in še vedno ni znorel. V hotel je poklical zdravnike, ki so me potem z rešilcem odpeljali v bolnišnico. Vedno dobrovoljni Artur si je zaradi vsega omenjenega prislužil kar dva “Valterja”.

Moje sobolnice – kar se tiče prehranjevanja, so bolniki v bolnišnicah v Gruziji prepuščeni sami sebi, kar dejansko pomeni, da more biti poleg bolnika vedno ob njem še nekdo, ki skrbi za hrano, vodo, da mu kuha čajčke ipd. Da ne niti ne načnem teme o WC-jih, ki nimajo niti toaletnega papirja, ker danes obujam samo lepe spominčke … Skratka, v taki situaciji se nepripravljena, do neke mere razvajena turistka, ki česa takega niti v sanjah ne pričakuje, težko znajde, pa čeprav sem imela super asistenco U.-ja, ki mi je v bolnišnico prinašal vse, kar sem si lahko v tistih trenutkih sploh zaželela. Sobo sem delila še s 6 “cimrami” (vsaka s svojo sestro, mamo …, ki so v bolnišnici tudi prenočile in skrbele, da ima bolnica vse, kar potrebuje). Tudi med njimi ni bilo niti ene (čeprav so bile nekatere mojih let), ki bi vsaj malo znala angleško. Zato je komunikacija s sestro izgledala nekako takole: zjutraj je prišla v sobo z dvema lončkoma – na enega je pokazala in rekla “pipi”, na drugega pa je kazala in nekako v zadregi pogledovala po sobi, da jo katera od mojih sobolnic odreši in pove v angleščini. Ni šlo. Vprašala sem “Kaka?” in celotna soba je zapadla v krohot, ampak ja, to je bilo to. No, kar sem želela povedati, je, kako so te ženske skrbele zame. Vsakih pet minut je bila druga pri meni: “Voda?”, “Čaj?”, “Krompir?”, “Voda?” “Prepečenec?”, “Čaj?”, “Riževa čorba?”. Prav tekmovale so in ne vem čisto zagotovo, ali če v ruščini rečeš “ne” pomeni “ja”, ampak vedno, kadar sem rekla, da nečesa ne bom, se je stvar znašla na moji nočni omarici. Moje sobolnice si niso prislužile nobenega “Valterja”, ker so bile vse s podobnimi težavami kot jaz, so pa zato dobile vrečo prepečenca, čajčkov in podobnih dietnih in nekaterih nedietnih zadev.

Deklica z lešniki – najin zadnji dan v Tbilisiju, po odhodu iz bolnice … na železniški postaji čakava na vlak proti zahodu države. Tam sva praktično celo popoldne do večera stacionirana z nahrbtniki. U. gre v lekarno, ko pride nazaj, grem jaz na WC. Potem gre U. v trgovino, ko pride nazaj, grem jaz na WC. Nato gre U. na pošto, ko pride nazaj, grem jaz na WC itd. Nasproti je sedela deklica, ki naenkrat vstane in nama prinese celo pest lešnikov. Midva vzameva vsak po enega in deklica še kar vztraja. Ko vzemem še enega, se nasmeji in mi lešnike strese v naročje. Ker je povsem očitno, da ne veva, kaj početi z lešniki (brez nečesa trdega je lešnike pač nemogoče treti), nama deklica namigne, naj poskusiva z zobmi. Nad idejo nisva najbolj navdušena, zato pa jih potem nekaj stre ona in nama prinese jedrca. Tudi ona ni dobila nobenega “Valterja”, ker je še premlada.

Tole je samo nekaj utrinkov za nazaj … Prilepila bom še nekaj istanbulskih fotk, potem pa med kategorije dodajam novo državo, moja naslednja destinacija je Belgija! In to že prav kmalu …

Meeya in U. Modra mošeja Živeli Turki! Grand bazar Eden od zbarantanih nakupov

  • Share/Bookmark
« Novejši zapisi