Grrrr…

Ko sem dobila svoj prvi digitalni fotoaparat, sem na vsako stvar gledala, kot na potencialno fotografijo, takoj sem začela ocenjevati, kako bi nekaj zumirala, kakšna bi bila kompozicija itd. Podobno se mi sedaj dogaja pri pisanju bloga – ko se nekaj zgodi (in zadnje čase se mi na splošno kar veliko dogaja), že razmišljam, kako bom to opisala na blogu. No, pa pustimo zdaj to …

Jutra so baje najlepša zjutraj, ampak zame to nekako ne velja, nekaj čez deseto uro sem se odpravila prosti staremu delu Antwerpna, pa še je bilo prezgodaj. Trgovine se namreč odpirajo šele ob enajsti uri, zato tudi ulice še niso bile pretirano obljudene. Odpravila sem se proti glavnemu trgu (Grote Markt), na katerem stoji kip rimskemu vojaku Silviusu Brabu. Legenda pojasnjuje ime mesta, ki naj bi se prvotno glasilo »Hantwerpen«, kar pomeni »metati roke«. Reka Scheldt naj bi bila v rokah giganta Antigoona, ki je od vsake mimoidoče ladje zahteval visoke davke. Kdor je plačilo zavrnil, mu je odrezal roko. Brabo pa je prekinil to zastrašujočo tradicijo s tem, da je gigantu (milo za žajfo!) odrezal roko in jo vrgel v reko.

V gotski Katedrali (Onze-Lieve-Vrouwekathedraal), ki zares lepo urejena, imajo med drugim tudi slavna Rubensova dela, Antwerpen je namreč Rubensov rojstni kraj.

Antwerpen pa je tudi pristanišče, drugo največje v Evropi, mesto diamantov, center pomembnih modnih kreatorjev, tu se najde tudi slavne belgijske (?) čipke v tisoč in eni obliki in še in še.

Del popoldneva sem preživela kot »babysitter«, najprej po Ano v vrtec, potem pa z njo na igrišče, kamor sošolke in starši zahajajo vsako popoldne. Z Renato smo se potem dobili pred Katedralo, potem pa smo skupaj odšle na italijansko pizzo. Ah ja …