Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

September 2007
P T S Č P S N
« Avg   Okt »
 12
3456789
10111213141516
17181920212223
24252627282930

Arhiv

Jabuklava in štrudelj

28.09.2007

Drmagnum je enkrat poleti objavil recept za banjaluško baklavo in obljubila sem recept t. i. jabuklave, ki mi ga je danes posredovala Elena. Njena jabuklava je bila super, sama pa se s tem kulinaričnim podvigom še nisem spopadla.

Sem pa včeraj pekla štrudelj in ko sem vključila pečico in čakala, da se ogreje, sem čakala in čakala. Nisem pomislila, da bi, preden se lotim priprave dobrot v novem stanovanju, preverila, če pečica sploh deluje. No, ni delala. Na srečo imam blizu najboljše sosede (pa brez reklame!), pri katerih sem lahko »najela« pečico. Sicer so najboljši sosedi pobrali svoj davek, ampak zato so sosedi :-)

No, pa še Elenin recept za jabuklavo.

• 0,5 kg tankega vlečenega testa (pride 13 ali 14 tankih listov – zelo dobro testo je na ljubljanski tržnici :-)

• 3 jajca

• 1 jogurt (2 dcl) – ta plastični kozarec uporabiti za mero

• 1 kozarec olja

• 1,5 kozarec sladkorja

• 0,5 pecilnega praška

Nadev:

• 1 kg jabolk (naribati)

• cimet v prahu (po okusu)

• orehi (10–20 dkg)

Preliv:

• 2 kozarca sladkorja

• 2 kozarca vode

1. Razžvrkljamo jajca, dodamo jogurt, olje, sladkor in pecilni prašek. Vse temeljito premešamo.

V pomaščen pekač položimo prvi list vlečenega testa ter premažemo s približno 4 žlicami pripravljenega premaza. Treba je lepo premazati vsak del testa, da bo popolnoma mokro testo. Potem dodamo drugi list, ga premažemo in tako naprej do polovice ali pa malo več (npr. 7–8 listov).

2. Naribamo jabolka, dodamo cimet v prahu po svojem okusu ter orehe, ki jih pred tem sesekljamo. Lahko pa je tudi brez orehov ali pa lahko dodamo tudi rozine. Ta nadev dodamo na pripravljeno premazano testo. Prek nadeva nato dodamo še drugo polovico testa na enak način kot prvo polovico. Premažemo vsak list posebej.

3. Pečico prižgemo na 180 C (če je pečica ventilacijska pa na 150 C). Še preden damo pekač v pečico, zavitek zrežemo na kose.

4. Pečemo približno 35 do 40 minut. Toliko, da zavitek lepo porjavi.

5. Potem še zmešamo 2 kozarca sladkorja in 2 kozarca vode tako, da se sladkor lepo stopi. Ko se zavitek speče, ga takoj še vročega prelijemo s tem prelivom. Zavitek se mora ohladiti in stati na mrzlem vsaj pol dneva.

Dober tek! :-)

  • Share/Bookmark

Zasvojena sem!

28.09.2007

Na mojem malem blogcu je za nekaj časa zavladalo zatišje. Vsi so me že spraševali, »Pa kdaj boš spet kaj objavila?« Nekateri so mi grozili, da bom izgubila vse bralce (kot da jih je nevemkoliko ;-) ), spet drugi so mi ob mojih negodovanjih, da ne vem, kaj naj napišem, svetovali, naj pozorno spremljam notranjepolitično dogajanje in napišem kakšno mnenje.

Mogoče me je vse to le spodbudilo, da sem se spet spravila za hapija in napisala teh nekaj vrstic, mogoče pa je bilo krivo spoznanje, da sem zasvojena. Nisem povsem prepričana, kako se tej vrsti zasvojenosti reče v strokovnih krogih, ne vem niti zagotovo, če jo ima še kdo, zdi pa se mi, da je še kar nevarna.

Skratka, moje ime je meeya in sem letalskokartoholičarka. Če v nekem danem trenutku ne posedujem letalske karte (destinacija ni tako zelo pomembna), panično preiskujem spletne strani predvsem nizkocenovnih letalskih agencij in imam občutek, da moram na vsak način letalsko karto kupiti, pa čeprav mi primanjkujejo dnevi dopusta oz. finančna sredstva. Prosim vse, ki bi kar koli vedeli o tej vrsti zasvojenosti, da mi svetujejo, kaj mi je narediti. Najhuje od vsega pa je, da me je neznansko strah letenja, ampak to je že povsem druga zgodba.

No, sedaj lahko razumete moje neoglašanje na blog. Prišlo je do abstinenčne krize. Ko bo minila, se spet kaj oglasim … do takrat pa nekaj fotk z zadnjega leta.

Oblaki 1. Oblaki 2. Oblaki 3. Oblaki 4.

  • Share/Bookmark

Najmočnejši je Bush!

18.09.2007

Iz flamskega dela Belgije me je pot vodila proti jugu v kraj, ki je sam po sebi precej nezanimiv – uradna verzija imena je Louvain-La-Neuve, zaradi prevladujoče vloge univerze v mestu se železniška postaja imenuje Louvain-La-Neuve-Universite, Belgijci pa ga imenujejo kar Legolandija.

Legolandija

LLN je nastal v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja zaradi prepira v Leuvnu – starejšem bratu LLN-ja, ko so se odločili, da bi bilo bolje, da francoski del univerze ločijo od flamskega. Francosko govoreče Belgijce so »izrinili« v LLN, razdelili so si profesorje in študente, dobesedno razpolovili so knjižnico – lihe enim in sode drugim.

 

Ker pa iz Belgije nikakor ne moreš, ne da bi videl Bruselj, smo se v nedeljo popoldne pod vodstvom Belgijca, ki sicer živi v Južni Afriki, odpravili v center Evrope.

ekipa

Ogledali smo si najpomembnejše znamenitosti – iz železniške postaje smo najprej odšli na »Grote Markt«, kjer so se predstavljale najrazličnejše folklorne skupine.

Grote Markt Folklora prvič  Folklora drugič Folklora tretjič

Dogajanje nas je vodilo do kipca Manneken Pis, vendar, kot je razvidno tudi iz fotk, je bilo z »dečkom, ki lula« nekaj hudo narobe. Lulal je namreč Kriek, potem pa so stvar uredili. Nekaj (ne)previdnih obiskovalcev je fantek tudi polulal, mi smo se že prej zagrebli za kozarček rujnega, ups – polulanega rdečega.

 Manneken Pis 1. Manneken Pis 2. Manneken Pis 3. Manneken Pis 4. Manneken Pis 5. Manneken Pis 6.

Bruselj je noro mesto – noro dobro in polno norih ljudi … V roku največ pol ure so nastale te fotke.

 nori Bruselj 1. nori Bruselj 2. nori Bruselj 3. nori Bruselj 4.

Oglasili smo se tudi pri kralju, ki je bil prav zares doma (kar oznanjuje razobešena zastava na njegovi rezidenci).

 Pri kralju doma

Člani ekspedicije razen Gillesa Mauricea (Maria, Mihael in meeya) smo se vrnili v »Novi Leuven«. Naše bivanje tu za konec tedna je več kot zadostovalo, da smo si ogledali Louvain-La-Neuve, je bilo pa definitivno prekratko, da bi poskusili vsa belgijska piva. Tale izbor je sestavljen in oštevilčen po pravilu »od najšibkejšega k najmočnejšemu«. Zmagovalec je pivo Bush s 13 odstotki alkohola (na vseh kozarcih sicer piše Bush – da kdo slučajno ne bi pozabil, kateri je glavni).

  Bush prvič Bush drugič

  • Share/Bookmark

»Velike« čistilke

15.09.2007

Zadnjič sem spraševala, kako montirati števec obiskov na Siolov blog, potem pa mi je s pomočjo MatejaMM tudi uspelo, tako da že nekaj dni pridno spremljam statistiko obiska (http://www.statcounter.com). Ko sem objavila včerajšnji prispevek Bravo Brabo!, sem začela opažati nenavadno hitro naraščanje obiska, potem pa opazila, da jih večina prihaja s strani http://www.siol.net/. Na prvi strani Siola je bil tudi moj prispevek. Do pol štirih popoldne, ko sem šla na vlak za Louvain-La-Neuve, je bilo obiskovalcev mojega bloga že čez petsto.

Tole spremljanje statistike te prav zasvoji, kot »big sister« lahko vidim, od kje je kdo prišel na moj blog, kaj si je ogledal, katere so najbolj priljubljene strani, kakšna je zastopanost držav ipd. Ampak vseeno mi je vmes uspelo obiskati Muzej lepih umetnosti, ki je nekoliko oddaljen od starega dela Antwerpna.

Spremljanje statistike bloga pa ni bila edina skušnjava, ki me je odvračala od obiska notranjosti te mogočne stavbe. V križišču že čisto blizu Muzeja sem kakšnih 200 metrov naprej zagledala še eno drugo stavbo, tokrat bolj moderno, ki je vzbudila moje fotografske skomine. Objavljam nekaj detajlov.

picture-003.jpg picture-014.jpg

In končno je na vrsto prišel tudi Muzej lepih umetnosti, ki je resnično vreden ogleda vsakega obiskovalca Antwepna. Že zunanjost stavbe je prekrasna, notranjost pa tudi lepo urejena. Napisi so sicer večinoma samo v flamščini, je pa obiskovalcem omogočena brezplačna izposoja »avdiorazlag« v različnih jezikih. Da se lažje posvetimo slikam in njihovim razlagam, nam v Muzeju ponujajo tudi udobne oblazinjene klopi.

picture-008.jpg picture-016.jpg picture-015.jpg

Ker je Muzej res ogromen, so rabili tudi »veliko« čistilko.

picture-028.jpg

  • Share/Bookmark

Bravo Brabo!

14.09.2007

Ko sem dobila svoj prvi digitalni fotoaparat, sem na vsako stvar gledala, kot na potencialno fotografijo, takoj sem začela ocenjevati, kako bi nekaj zumirala, kakšna bi bila kompozicija itd. Podobno se mi sedaj dogaja pri pisanju bloga – ko se nekaj zgodi (in zadnje čase se mi na splošno kar veliko dogaja), že razmišljam, kako bom to opisala na blogu. No, pa pustimo zdaj to …

 pristanišče belgijski stil

Jutra so baje najlepša zjutraj, ampak zame to nekako ne velja, nekaj čez deseto uro sem se odpravila prosti staremu delu Antwerpna, pa še je bilo prezgodaj. Trgovine se namreč odpirajo šele ob enajsti uri, zato tudi ulice še niso bile pretirano obljudene. Odpravila sem se proti glavnemu trgu (Grote Markt), na katerem stoji kip rimskemu vojaku Silviusu Brabu. Legenda pojasnjuje ime mesta, ki naj bi se prvotno glasilo »Hantwerpen«, kar pomeni »metati roke«. Reka Scheldt naj bi bila v rokah giganta Antigoona, ki je od vsake mimoidoče ladje zahteval visoke davke. Kdor je plačilo zavrnil, mu je odrezal roko. Brabo pa je prekinil to zastrašujočo tradicijo s tem, da je gigantu (milo za žajfo!) odrezal roko in jo vrgel v reko.

Brabo z gigantovo roko …

V gotski Katedrali (Onze-Lieve-Vrouwekathedraal), ki zares lepo urejena, imajo med drugim tudi slavna Rubensova dela, Antwerpen je namreč Rubensov rojstni kraj.

Katedrala v Antwerpnu  Rubens

Antwerpen pa je tudi pristanišče, drugo največje v Evropi, mesto diamantov, center pomembnih modnih kreatorjev, tu se najde tudi slavne belgijske (?) čipke v tisoč in eni obliki in še in še.

 Čipke prvič … Čipke drugič … Čipke tretjič …

Del popoldneva sem preživela kot »babysitter«, najprej po Ano v vrtec, potem pa z njo na igrišče, kamor sošolke in starši zahajajo vsako popoldne. Z Renato smo se potem dobili pred Katedralo, potem pa smo skupaj odšle na italijansko pizzo. Ah ja …

Ana v vrtcu Ana na igrišču

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »