Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

Avgust 2007
P T S Č P S N
« Jul   Sep »
 12345
6789101112
13141516171819
20212223242526
2728293031  

Arhiv

Pozdravljena Evropa!

30.08.2007

Najprej en bolj ali manj zdrav pozdravcek, oglasa se vasa obicajna kronistka, hvala vsem za komentarje, sedaj sem ze veliko bolje in celo ze skoraj normalno jem.

Dva dni nazaj sva po vseh prigodah in neprigodah prispela v Turcijo, ki se po gruzijski izkusnji zdi veliko bolj evropska in civilizirana. Iz Tbilisija sva sicer potovala z vlakom, ki naju je na prvi pogled dobesedno presunil, saj je izgledal mnogo bolje kot kaksen nas vlak, pa tudi notranjost ni bila od muh, potem pa se je zacela pot – kot bi se vozili po kaksnem kolovozu, vsake nekaj minut pa sva imela obcutek, da bomo iztirili. Iz Batumija cez mejo je pot potekala normalno, vendar se je z javnim prometom veliko bolj vleklo, kot s taksijem za tja. Ze Trabzon, od kjer sva naslednji dan letela, je bil pravi balzam na gruzijske razmere, je prav simpaticno in zivahno pristanisko mestece, kjer je U., ki se celo najino potovanje ni obril, poiskal pravega turskega brivca, ki ga je uredil, da je spet primerno urejen za naso civilizacijo. Je pa res, da so cene v Turciji v primerjavi z Gruzijo krat dva.

Istanbul pa je razred zase! Vceraj sva si ogledala najpomembnejse znamenitosti – Modra moseja, Hagia Sofia, Topkapi in se sprehodila do morja. Danes sva se z ladjico peljala po Bosporju, sedaj pa na Bazar! Jupi!!! No ja, jaz se bom mogla malo nazaj drzat, sem namrec vceraj v eni trgovinici z oblacili izpraznila skupno denarnico, tako da je moral danes U. dvigati na bankomatu, hmmmm. Nic darilc ne bo ;-)

Tudi slike pridejo naknadno, tu imamo namrec neke stare racunalnike brez USB-ja. No, pa saj to bo tiktak. Smrk, pocitnice so pri koncu …

  • Share/Bookmark

Sprememba plana – brez panike

26.08.2007

Tokrat se v vlogi kronista najinega potovanja oglasam U. Zaradi nepredvidene nadloge, ki se ji pravi driska, sva ostala se dva dni v Tbilisiju, jutri pa ce bo vse kot je treba odrineva naprej (ali nazaj) na crnomorsko obalo v Batumi in od tam v Trabzon, kjer naju caka letalo za Istambul (teh treh dni se tudi posebej veseliva), kjer zaklucujeva najino popotovanje. Meeya vas vse lepo pozdravlja iz bolnisnice v Tbilisiju,

Meeya na bolniski

kamor sva zaradi bruhanja, driske in hudih krcev morala danes ponoci. Nic hujsega ni, saj zanjo dobro skrbi osebje in vse njene sotpinke v sobi. Po nekaj tabletah in transfuziji glukoze se ze odlicno pocuti in, ce sva se z doktorjem dobro razumela (pogovarjala sva se v mesanici anglescine, ruscine in gruziscine :-) bo jutri ze nared za pot. Sem ga poskusil prepricati, da morava ujeti letalo, saj mi je receptor v hotelu povedal, da v nasprotnem primeru tujce radi zadrzijo kaksen dan vec, ki ga seveda tudi zaracunajo (na sreco sva zavarovana). Glede na okoliscine (v Gruziji se vsak poskusa znajti, da lahko prezivi) jim to tezko zameris. Ekonomska in politicna situacija bi zasluza kaksen poseben prispevek, a zaenkrat te stvari pustimo ob strani.

Kljub majhim zelodcnim tezavam, ki so naju odvrnile od poti v Borjomi sva se vceraj popoldne le odpravila v Gori (1,5 ure z Marshrutko iz Tbilisija) – Stalinovo rojstno mesto, kjer mozakarja castijo po bozje.

Mladi Stalin Stalinova rojstna hisa

Njegovo rojstno hiso so obzidali z marmorjem, zraven nje stoji mogocen muzej (“malce” zgodovinske objektivnosti mu ne bi skodilo), ki ve o njem povedati vse najboljse, glavni trg v mestu pa seveda krasi njegov mogocen spomenik. Sicer se Gori, kot sva ze zapisala, po cascenju Stalina prav nic ne loci od ostale Gruzije, kjer od ljudi lahko slisis tudi, da je bil Stalin velik kristjan. Gruzijci so namrec globoko veren narod in nic nenavadnega ni, ce na cesti ali v Marshrutki vidis ljudi, ki se krizajo… in to ne zaradi vratolomne voznje. Ko se pogovarjas s starejsimi ljudmi, ugotovis, da jih po starih – socialisticnih casih daje kar krepka nostalgija. Nic nenavadnega, saj so takrat povprecni ljudje ziveli veliko bolje kot sedaj. Dobro zivljenje je sedaj rezervirano za elito povezano z ozjim drzavnim vrhom. V Goriju sva obiskala tudi staro pogansko sredisce Gruzije Uplistsikhe o katerem bodso vec povedale slike.

Uplistsikhe 2 Uplistsikhe 3Uplistsikhe 1

Bodi dovolj za danes. Za slovnicne napake se opravicujem, saj je strokovnjakinja na bolniski:-) Do naslednjic!

  • Share/Bookmark

Kazbegi – gruzijski Cadrg

24.08.2007

V sredo zjutraj sva spakirala le za dva dni in odsla proti vasici v Kavkazu – Kazbegi. Ostalo prtljago sva pustila v hotelu in se danes vrnila. Spet smo odrinili iz kaoticne avtobusne postaje Didube in ker sva imela se malo casa do odhoda, sva se sprehodila naokrog in nasla simpaticno trznico s sladkarijami, kozmetiko, piscanci, metlami itd.

trznica in gospa, ki nama je podarila napolitanki

Ob 12. uri se marshrutka napolni do zadnjega sedeza in ze lahko odrinemo. Poleg naju sedita gospe srednjih let, ki sta za popotnico kupili plastenko 2 l piva Kazbegi in ga tocili vsem prisotnim. Ko vrneva kozarcek in se zahvaliva za pivo, v trenutku dobiva novo dozo.

na poti v Kazbegi

Prispemo v Kazbegi in takoj naju obkrozijo gospe, ki naju skoraj odvlecejo v svoj dom, vendar midva po proporocilu Izraelca vztrajava in isceva Shoreno in Nazi. Starejsa gospa potem pristopi do naju in nama pokaze pot. Nazi je simpaticna gospa, brezposelna, ki pa poleti s pomocjo hcerke Shorene oddaja sobe za turiste. Nikoli se ne gre na avtobusno postajo prerivat za goste, vendar ima vedno polno hiso (dober glas seze v deveto vas). Izraelci so ji naredili celo svojo spletno stran. Ker je tisti dan dezevalo, nisva odsla nikamor, poleg naju pa sta bila pri Nazi se Nemca, starejsi par, Wolfgang in Jutta. Ona govori skoraj vse jezike sveta in se je z Nazi sporazumevala v ruscini, zato smo dobili kar nekaj zanimivih informacij. Ker ni bilo elektrike, smo zvecer ob sveci se malo brali in se potem kmalu odpravili spat. Zjutraj naslednji dan – budnica ob osmih, Nazi pripravi zajtrk, jedli smo res odlicno, vsakemu, ki gre v Kazbegi priporocava tole domacijo (telefonska stevilka Shorene, ki govori zelo dobro anglesko je 899-26-58-13, mail pa ssujashvili@yahoo.co.uk).

Shorena pripravlja meso za khinkalije Nazi v elementu

Okrog desetih neha dezevati in z nemskim parom se odpravimo v hribe, proti cerkvici Tsminda Sameba (svete trojice), ki je priljubljena turisticna destinacija v Gruziji.

proti cerkvici Tsmida Sameba Kazbegi Tsmida Sameba

Do cerkvice je kaksno uro hoda, pot naprej do ledenika je tudi lepa – ker ni rastja, se celotno pot vidi ze preden gres na pot. Sla sva se malo naprej, vendar vreme ni bilo najlepse, zato sva se vrnila nazaj v Kazbegi.

vsakdanji prozor v Gerghetiju

Najprej do centra vasi, kjer sva srecala poljski par, ki je bil tudi pri cerkvici in v trnutku, ko se pogovarjava z njima, se mimo pripelje kombi s celjsko registracijo. Greva do trga, kjer po slovensko pozdraviva Petra in Anno (http://shlakiyah.blogspot.com/), ki v Kazbegiju pricakujeta Nikola, ki pa ga Peter ne pozna najbolje, zato misli, da je U. Nikola. Na koncu ugotovimo, da tudi U. pozna Nikola in zadeva se konca na nasi terasi, potem ko izpraznimo liter vina, nekaj pirov, Petrovo viljamovko in dva “Valterja”.

Slovenija united

Pomaga nam tudi Jutta, ki pa kakopak Petra in Anno ze pozna, saj so se srecali v Rachi (?). Zjutraj nas poleg dveh psov, ki jih imata Shorena in Nazi, zbudi macek, vendar marshrutka za Tbilisi ze caka in ni izbire, treba je na pot. Sedaj se ze vracava proti zahodu, jutri greva do Gorija in potem nazaj na Crno morje in v Trabzon … Do naslednjega javljanja – gruzijski pozdrav!

  • Share/Bookmark

Borjomi odpira tudi najbolj zaprte!

21.08.2007

V ponedeljek zjutraj sva se z marshrutko odpravila v Mtshketo, ki je stara prestolnica Gruzije, danes pa se vedno glavno versko sredisce. Nahaja se na sotocju rek Mtkvari in Aragvi, vendar se z nasim sotocjem ne more primerjati.

sotocje

Mtskheta in katedrala Jvari nad vasjo sta na seznamu UNESCO-ve kulturne dediscine. Arheoloski muzej v Mtskheti je bil zaprt, zato se odpraviva do katedrale Svetitskoveli, ki je zares ogromna.

katedrala Svetitskhoveli

Na tem mestu je prva cerkev stala ze v 4. stoletju, katedralo pa so zaceli graditi v 11. stol. V katedrali se zbirajo mnogi verniki, med njimi pa sva zasledila Japonca, ki je oltar uporabljal za stativ, medtem ko so ga vernice poljubljale (oltar, ne Japonca :-) ). Pred katedralo nama zapoje star mozakar, ki mu dava nekaj malega drobiza. Ves vesel zacne razlagati, kako je sluzil v ruski vojski, takrat ko ji je se poveljeval Stalin.

ruski vojak

Stalina nasploh Gruzijci zelo spostujejo, za njih je bil pozitivna osebnost. Gruzija je najbrz se edina drzava, kjer njegovi spomeniki se vedno stojijo.

Stalin

Poisceva se malo cerkvico Antioki na sotocju, poleg katere je prijetno domovanje nun. Ker je ze cas, da se malo podpreva, greva v lokalni cafe (to v gruzijscini pomeni domaco restavracijo), na teraso, kjer je vsaka miza posebej ograjena in ima intimni ambient (varnost je sicer vprasljiva, saj so bili stresniki bolj nametani kot polozeni).

streha

Narociva solatko, ki je tako pikantna, da U. spravi v jok, fizolovo jed lobio, ki ni tako zelo okusna, kot obljublja gospodinja, in gruzijski khachapuri (ki pa se od adjarskega, ki sva ga jedla v Batumiju, razlikuje). Jaz namesto piva narocim vodo Borjomi (gruzijski Donat), ki v trenutku resi moje tezave s prebavo. S taksijem se odpeljeva do Jvarija. Na tem mestu je sveta Nino (?) postavila kriz (gruz. jvari), da je gledal na pogansko Mtskheto. Verjetno je tudi izpostavljena lega pripomogla k temu, da jih sv. Nino v 4. stoletju spreobrne v krscanstvo. Gruzijci so drugi narod za Armenci, ki so sprejeli krscanstvo.

Sighnaghi v popravilu

Danes zjutraj sva se namenila v Sighnaghi, mestece v vinorodni pokrajini Kakheti, ki se je izkazalo za prekrasno malo naselje – cez 2-3 leta. V tem trenutku namrec v Sighnaghiju ni poslopja, ki ne bi bil v prenovi.

Ceste so razkopane, cafeji zaprti, obratuje edino en Coca-Cola fast food in nekaj trgovinic, pa se te bodo v kratkem premestili, zato niso polno zalozene, kot nama je povedal starejsi gospod, ki je presenetljivo dobro govoril anglesko in naju naslavljal “my dears”. Sighnaghi slovi tudi pa mogocnem obzidju in straznih stolpih iz srednjega veka, ki pa niso urejeni in so tezko dostopni. Tudi zato sva se nazaj v Tbilisi odpravila kar zgodaj (v Sighnaghiju je bilo kar tezko dihati, ker je bilo vse polno prahu). Voznja z marshrutko je bila kot vedno spektakularna. Ze ko smo se odpravljali, smo ugotovili, da za vse zmanjka sedezev. Poleg mene se je na pol riti stisnila ena Gruzijka, en mladenic pa je moral stati. Omejitev seveda za voznika tu ni, dvojno prehitevanje je nekaj normalnega, ceste pa so seveda tudi poglavje zase. Zato nic cudnega, da je mladenicu, ki je moral stati, postalo slabo. Voznik ustavi na robu avtoceste, fantu nesejo vodo, potem pa se se spredaj toliko stisnejo, da se lahko tudi on usede.

  • Share/Bookmark

Gruzijski zlikrofi in zlikrofoni

19.08.2007

V cetrtek po internet sessionu sva se odpravila na trg Eras, kjer je “prepevala” fontana, med drugim tudi pesem Kalasnikov, ki je velikokrat zaigrana tudi v Guci. Vecer preziviva ob pivu v lokalni pivnici, kjer opazujeva top gruzijsko modo za moske (na eni strani malo spodvihana majica, da se vidi vampic) in avtomobile, ki so nujno na desni strani s poceno sipo. V petek zjutraj preden spakirava, se odpraviva na zajtrk, receptor nekaj panicno vpije za nama, vendar ga pomiriva, da se v urici vracava in da se ne odhajava iz hotela. Ko se vrneva, nama povedo, da morava ze iz sobe, ceprav smo bili dogovorjeni sele ob 12. uri, moj mobi pa kaze 11.00. Niti moje prepricevanje receptorja ne pomaga. Po dveh dneh ugotoviva, koliko je sploh ura v Gruziji. Potem se odpraviva v Gonio z marshrutko in spregledava utrdbo, ki si jo nameravava ogledati, zato pristaneva na zadnji postaji in se odpraviva na bliznjo plazo. Kmalu se zacne oblaciti in ker nama marshrutka ali ne ustavi ali je polna, pristaneva v “Coca-Cola” baru, kjer zaradi nevihte obticiva za dobri dve uri, potem pa le ujameva marshrutko in ze sva na poti nazaj v Batumi. Ker sva ze posteno lacna, po nasvetu Lonely planeta poisceva gostilnico, kjer naj bi imeli najboljse kinkhalije (gruzijski zlikrofi) v mestu. Postreze nama gospa, ki pravi, da je bila na vrhovnem sodiscu v Ljubljani (kaj je tam delala, ne veva, ker komunikacija ni ravno najbolj stekla). Njeno navdusenje nad Slovenijo (pokaze nama magnetek z napisom Slovenija) pa ne pomaga, da naju ne bi prenesla okrog z dalec najvecjo ceno, ki sva jo doslej placala za hrano (23 larijev – cca. 10,50 evrov za dva pira in 35 kinkhalijev). Sicer je cena 0,5 l pira 1 – 1,5 larija (priblizno pol evra), podobno tudi najrazlicnejsih slanih in sladkih zadev v pekarnicah, ki so kar nasitne in nama zadostujejo za en obrok.
Potem se zacne najina pot v sredisce drzave – proti Tbilisiju. Na avtobusni postaji zlahka najdeva marshrutko za najino destnicaijo, tu pa se zacne adrenalinska voznja. Voznik je imel nekoliko drugacen slog voznje kot najin taksist do batumija, zato pa nic manj zastrasujoc – sekanje ovinkov na popolnoma nepreglednih delih ceste in velika hitrost. Najin sosed se je pred zaectkom voznje in tudi vmes veckrat prekrizal, kar je najbrz pripomoglo, da smo do cilja srecno prispeli. Ne veva pa cisto zagotovo, ali je to naredil, ker je tako veren ali ker je doboro poznal voznika.
V Tbilisi prispemo ob pol sestih zjutraj. Na sreco sva ze imela rezerviran hotel in sva vedela naslov (mladenic v cyber cafeju nama ga je napisal celo v gruzijscini za taksista), tako da sva lahko odlozila stvari in se odpravila na opazovanje jutranjega prebujanja mesta. Pesake prispeva do centra – Rustavelija, ki pa je dobesedno celoten v gradnji – prenavljajo plocnike, stavbe, trge … Cez leto ali dve bo to popolnoma drugacno mesto in predvsem veliko bolj evropsko kot sedaj (povsod namrec poleg gruzijske plapolajo tudi zastave Evropske unije). Pred mestno hiso (kjer se U. zelo dobro pocuti ;-) ) spoznava skupino Italijanov, ki so prisli sem s kajaki, radi pa zaidejo tudi na Soco. Tocno opoldne (ko je na voljo soba) sva v hotelu in cez deset minut ze globoko spiva. Po “siesti” se odpraviva na vecerjo v bliznjo restavracijo, kjer narociva solatko in vsak 10 kinkhalijev (v prepricanju, da so podobni kot tisti v Batumiju). Na sreco naju ne razumejo najbolje, saj prinesejo skupno “le” 10 kinhalijev, ki bi jim lahko rekli kar gruzijski zlikrofoni. Narociva tudi pol litra belega gruzijskega vina (3 larije) in ker so kinkhaliji zelo suhi cez cas se pol litra, ki se izkaze za afrodizijak.
Danes zjutraj sva se po zajtrku (matsoni, gruzijski burek) odpravila na pes turo po Tbilisiju – najprej do spomenika Kartlis Deda (mati Gruzija) z mecem za sovraznike in kupico vina za prijatelje, potem do utrdbe Narikala, ki so jo zgradili ze Arabci, uporabljali Perzijci, Rusom pa je tam razneslo skladisce smodnika. Navdusena sva nad lepim razgledom. Spustiva se do term – zveplenih kopeli, kjer so zametki Tbilisija, po njih je Tbilisi tudi dobil ime. Preckava Mtkvari in se napotiva do gromozanske katedrale Svete Trojice, ki je najvecja na Kavkazu in ima neznanega donatorja. Do naslednjic – lep pozdrav iz Tbilisija!
P.S. Slik nama nekako ni uspelo naloziti – Matej, poskusi ti, ce ti uspe (pri slikah – Preglej vse), prva jeTbilisi v prenovi, druga so zlikrofoni in tretja katedrala Sv. Trojice.

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »