Grrrr…

Zadnje čase se veliko govori o separatističnih težnjah dveh gruzijskih pokrajin, naseljenih pretežno z ruskim prebivalstvom – Abhazije in Južne Osetije (ne, to ni tista Osetija, kjer so v šoli zajeli talce, tista je Severna Osetija v Rusiji), zaradi česar nastajajo tudi manjše napetosti med Gruzijo in Rusijo (npr. povišanje izvoznih cen nafte). Po podatkih Lonely Planeta naj bi predvsem v zahodnem delu Gruzije (Gali, Zugdidi) še leta 1998 bili aktivni teroristi (miniranje cest, napadi na mednarodne opazovalce, bombni napadi), vendar pa danes o tem ni nič več slišati.

Od leta 2003, ko je bila v Gruziji žametna revolucija, se zdi (tudi glede na odprtost rok vzhodnoevropskim državam Evropske unije), da se ta državica vse bolj nagiba k Evropi. Pred kratkim sem v enem od dnevnih časopisov zasledila članek Marta Laara, nekdanjega estonskega premiera, danes poslanca v parlamentu, ki opisuje stanje v Gruziji in ga primerja z estonskim, kjer so bile težave ob osamosvojitvi podobne, predvsem zaradi konflikta z Rusijo in vzhodnega dela Estonije, ki je pretežno ruska. Skratka, v članku ocenjuje, da je Gruzija po revoluciji močno utrdila gospodarstvo (državni proračun je okrepila 12 % enotna davčna stopnja – najnižja na svetu?), okrepila vojsko, reformirala sodstvo, dvignila pokojnine in povečala socialno pomoč. Tudi korupcija v državi se zmanjšuje.

Tudi sicer Lonely Planet glede varnosti ne omenja nič posebnega – podobno kot na ostalih potovanjih je treba biti pazljiv na žeparje in torbičarje, predvsem v večjih mestih. V višjih predelih, v Kavkazu, pa je nevarnost po podatkih Lonely Planeta nekoliko večja – predvsem v pokrajini Svaneti naj bi se že dogajalo, da so ljudem grozili s puško. No, ampak prosim, da te zadnje informacije ne posredujete moji mami, ker če ne jo bom mogla vsak dan klicati po trikrat na dan.