Grrrr…

Nisem se prav pogumno lotila tematike o gruzijskem vinu, saj sem še v nedeljo imela “vinskega” mačka, ampak nič ne de, do mojega odhoda v Gruzijo bo spomin na tole neprijetnost že davno pozabljen, upajmo le, da se vmes ne pritihotapi še kakšen mačkon.

Znanka, ki je bila lansko poletje v Gruziji in me je med drugim tudi navdušila za tole potovanje, je ugotovila, da gruzijska pisava še najbolj spominja na vinsko trto. Zanimivo pa je, da naj bi po nekaterih teorijah beseda “vino” izvirala prav iz gruzijske besede “ghvino” (me že res zanima, kako oni te besede izgovarjajo). Ne vem, ali je naključje, da tudi sicer Gruzija velja za vinsko deželo.

Najbolj plodna zemlja za vinsko trto je na vzhodu Gruzije (pokrajina Kakheti), čeprav vino pridelujejo po vsej državi, razen v višjih predelih (Kavkaz). Raznovrstnost sort grozdja in vin je bogata, kar pomeni, da bo tole potovanje še pestro. Lonely Planet omenja tudi presenečenja (v upanju na tista prijetna) – kontrola kvalitete naj ne bi bila po mednarodnih standardih, kar pa ni nujno slabo. Treba bo zaviti tudi na tržnico – po vino, po tiste vedno uspele pisane fotke in po tiste najlepše in pristne trenutke, ko globoko vdihneš, se zaveš, da doživljaš enega lepših trenutkov svojega življenja in se ga potem še dolgo spominjaš.

In če ob globokem vdihu zavohaš še vonj po svežem kruhu in stopiš do bližnje pekarne, je življenje res popolno. Vedno sem sicer sanjala, podobno kot Helena Blagne o ribiču, da bo moj dragi pek, ki me bo zjutraj (no, seveda ne prezgodaj) prebudil s še toplom kruhom, ampak to bi bilo pa že res tumač. Moj najdražji tega “dara” sicer nima, on je raje v vinogradu, ko zbeživa “če med trte”.