Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

Julij 2007
P T S Č P S N
    Avg »
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031  

Arhiv

»Saghamo mshvidobisa« …

25.07.2007

… ali dober večer!

»Erti, ori, sami« – pa začnimo – po gruzijsko! 

Gruzijščina spada med kavkaške jezike in se precej razlikuje od vseh jezikov držav, ki jih govorijo v njihovi neposredni bližini: v Armeniji, Azerbajdžanu, Rusiji …, nima jasne povezave z nobeno drugo jezikovno skupino in je baje (ali ni očitno?) pravi misterij tudi za jezikoslovce. 

Pisavo sem že omenjala in izgleda, da ne bo druge, kot da se naučim vsaj prebrati, kar piše. Poznavanje dekodiranja te pisave v stilu vinske trte je baje kar koristna zadeva, če ne zaradi drugega že zato, da veš, na kateri avtobus se moraš usesti. Da pa tudi Gruzija ni ravno samoten otok v jezikoslovnem smislu, dokazujejo besede, kot so »banki«, kamor bo treba, ko bo zmanjkalo larijev, »posta«, če bo kdo izrecno naročil še tisto tastaro razglednico (včasih se jih je pisalo namesto SMS-jev, še pomnite tovariši?), »politsia/militsia«, kamor upam, da ne bo treba in »tualeti«, ki zveni še kar v redu, kako bo v resnici, bomo pa videli …

Ne vem sicer, kako se po gruzijsko ponudi vino (najbrž bom razumela glede na kretnje), vem pa, da imam, če se s ponudbo strinjam, za odgovor tri možnosti: »diakh«, »ki« in »ho«. Prvi od naših »jajev« bi lahko bil kar »da«, gre torej za formalno obliko verbalnega prikimavanja, drugi je nekakšna nevtralna oblika, zadnji pa se uporablja v neformalnih situacijah. Sklepam, da za prvo litrco rečeš »diakh«, za drugo »ki« in za tretjo »ho«, za četrto »hoho« in za peto »hohoho«. In potem se mimo pripelje božiček z Laponske. 

Sledi še zdravica »gaumarjos«, čeprav priznam, da mi je v estonščini bolj všeč: »terviseks«!

  • Share/Bookmark

Ne/varnosti v Gruziji

19.07.2007

Zadnje čase se veliko govori o separatističnih težnjah dveh gruzijskih pokrajin, naseljenih pretežno z ruskim prebivalstvom – Abhazije in Južne Osetije (ne, to ni tista Osetija, kjer so v šoli zajeli talce, tista je Severna Osetija v Rusiji), zaradi česar nastajajo tudi manjše napetosti med Gruzijo in Rusijo (npr. povišanje izvoznih cen nafte). Po podatkih Lonely Planeta naj bi predvsem v zahodnem delu Gruzije (Gali, Zugdidi) še leta 1998 bili aktivni teroristi (miniranje cest, napadi na mednarodne opazovalce, bombni napadi), vendar pa danes o tem ni nič več slišati.

Od leta 2003, ko je bila v Gruziji žametna revolucija, se zdi (tudi glede na odprtost rok vzhodnoevropskim državam Evropske unije), da se ta državica vse bolj nagiba k Evropi. Pred kratkim sem v enem od dnevnih časopisov zasledila članek Marta Laara, nekdanjega estonskega premiera, danes poslanca v parlamentu, ki opisuje stanje v Gruziji in ga primerja z estonskim, kjer so bile težave ob osamosvojitvi podobne, predvsem zaradi konflikta z Rusijo in vzhodnega dela Estonije, ki je pretežno ruska. Skratka, v članku ocenjuje, da je Gruzija po revoluciji močno utrdila gospodarstvo (državni proračun je okrepila 12 % enotna davčna stopnja – najnižja na svetu?), okrepila vojsko, reformirala sodstvo, dvignila pokojnine in povečala socialno pomoč. Tudi korupcija v državi se zmanjšuje.

Tudi sicer Lonely Planet glede varnosti ne omenja nič posebnega – podobno kot na ostalih potovanjih je treba biti pazljiv na žeparje in torbičarje, predvsem v večjih mestih. V višjih predelih, v Kavkazu, pa je nevarnost po podatkih Lonely Planeta nekoliko večja – predvsem v pokrajini Svaneti naj bi se že dogajalo, da so ljudem grozili s puško. No, ampak prosim, da te zadnje informacije ne posredujete moji mami, ker če ne jo bom mogla vsak dan klicati po trikrat na dan.

  • Share/Bookmark

Kaj pa, če je vse res?

17.07.2007

TV-producent, ki je v Gruziji snemal s Fitzroyjem MacLeanom, je leta 1980 zapisal: “V gruzijski restavraciji vas vprašajo, koliko steklenic vina želite, in s tem mislijo na osebo, ne na omizje”. (Vir: Lonely Planet)

  • Share/Bookmark

Gruzijski “in vino veritas”

17.07.2007

Nisem se prav pogumno lotila tematike o gruzijskem vinu, saj sem še v nedeljo imela “vinskega” mačka, ampak nič ne de, do mojega odhoda v Gruzijo bo spomin na tole neprijetnost že davno pozabljen, upajmo le, da se vmes ne pritihotapi še kakšen mačkon.

Znanka, ki je bila lansko poletje v Gruziji in me je med drugim tudi navdušila za tole potovanje, je ugotovila, da gruzijska pisava še najbolj spominja na vinsko trto. Zanimivo pa je, da naj bi po nekaterih teorijah beseda “vino” izvirala prav iz gruzijske besede “ghvino” (me že res zanima, kako oni te besede izgovarjajo). Ne vem, ali je naključje, da tudi sicer Gruzija velja za vinsko deželo.

Najbolj plodna zemlja za vinsko trto je na vzhodu Gruzije (pokrajina Kakheti), čeprav vino pridelujejo po vsej državi, razen v višjih predelih (Kavkaz). Raznovrstnost sort grozdja in vin je bogata, kar pomeni, da bo tole potovanje še pestro. Lonely Planet omenja tudi presenečenja (v upanju na tista prijetna) – kontrola kvalitete naj ne bi bila po mednarodnih standardih, kar pa ni nujno slabo. Treba bo zaviti tudi na tržnico – po vino, po tiste vedno uspele pisane fotke in po tiste najlepše in pristne trenutke, ko globoko vdihneš, se zaveš, da doživljaš enega lepših trenutkov svojega življenja in se ga potem še dolgo spominjaš.

In če ob globokem vdihu zavohaš še vonj po svežem kruhu in stopiš do bližnje pekarne, je življenje res popolno. Vedno sem sicer sanjala, podobno kot Helena Blagne o ribiču, da bo moj dragi pek, ki me bo zjutraj (no, seveda ne prezgodaj) prebudil s še toplom kruhom, ampak to bi bilo pa že res tumač. Moj najdražji tega “dara” sicer nima, on je raje v vinogradu, ko zbeživa “če med trte”.

  • Share/Bookmark

Mljask mljask po gruzijsko!

15.07.2007

Ne vem, če bi sama sebe ravno imenovala gurmanka, ampak država, v katero se odločim potovati, mora nujno imeti dobro hrano. Hmm, ne vem, zakaj še nikoli nisem bila v ZDA in me niti ne mika prav pretirano in zakaj sem tako pogosto v Italiji? Mmm, če samo pomislim na toskansko kuhinjo …

No, pa da preidemo na gruzijsko kulinariko. Mnoge njihove specialitete vsebujejo orehe, v prejšnjem postu že omenjen česen in različna zelišča in začimbe. Med prebiranjem Lonely Planeta pa sem zasledila zame eno dobro in eno slabo novico glede njihove kulinarike – slaba je, da jedo bolj malo rib, ki jih obožujem, dobra pa je, da naj vegetarijanci ne bi imeli nobenih težav s prehranjevanjem v tej državi. Pa ne, da sem vegetarijanka, ampak meso mi enostavno ne zapaše prav pogosto, če pa bi mogla vsak dan jesti kakšne mastne šnicle, bi pa kar trpela, priznam. Če ne bi danes imela za kosilo mojih najljubših kalamarov v vinu s česnom, bi si najbrž zaželela “pkhali” (se sprašujem, če je kaj takega sploh mogoče izgovoriti … pa kaj so naši čmrlji in čmrljčki v primerjavi s tem). Pkhali je špinačno, fižolovo testo ali testo rdeče pese s česnom in orehi. Recept najdete tudi na strani Gruzijska kuhinja.

Naj omenim, da je Gruzija tudi dežela sirov. Bomo videli, če se “sulguni” in “gudis kveli” lahko merita z našim tmincem. Če ne zaradi drugega je na to potovanje treba vsaj po tisti čisto pravi življenjski eliksir, eliksir zdravja. Ta bivša republika nekdanje Sovjetske zveze je namreč tudi dežela kefirja, ali kot ga oni imenujejo – “matsoni”, ki ga pridelujejo kar iz treh vrst mleka – kozjega, ovčjega in kravjega.

In ker je v želodcu vedno (ampak res vedno) prostor tudi za nekaj sladkega, bom brez dvoma poskusila tudi orehovo “churchkhelo”, ki se najde tudi v Turčiji, orehov se bom pa brez dvoma najedla.

Toliko za aperitiv …

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »