Grrrr…

Zadnje čase je vedno manj časa za priprave na izlete in potovanja (verjetno tudi zato, ker je bilo to obdobje res bogato z nomadskim načinom življenja). Vedno pogosteje se namreč dogaja, da pripravljalno obdobje traja le kakšen dan (oziroma le kakšno uro tega dneva) in vključuje zgolj pakiranje – v paniki, kakopak. Še to na koncu tik pred čekiranjem na letalo brezupno obračamo žepe in iščemo osebno izkaznico, izkaznica zdravstvenega zavarovanja pa najraje ostane kar doma. Letos je bila Škotska ena izmed bolj priljubljenih poletnih destinacij – kar trije meni poznani osebki so se v poletnih mesecih odpravili gor. Vsi večinoma zelo zorganizirani in z že nekaj mesecev v naprej rezerviranimi prenočišči in določenimi pikicami na zemljevidu. Ker nama z U tovrstno planiranje potovanj ni blizu in greva raje naokrog »po občutku«, naju (beri: mene) je malo zaskrbelo, saj naj bi bilo v poletnih mesecih nemogoče najti prenočišča na Škotskem. Zato sem se spet spomnila na CouchSurfing in poslala par mejlov, če naju kdo vzame pod streho, naredila sem tudi nekaj rezervacij B&B-jev, vsega pa seveda nisem splanirala, ker če ne to pač ne bi bile več prave počitnice oziroma aktivnice, kot jih po novem imenujem. Na nekem popotniškem forumu sem prebrala, da so do Birminghama ugodne karte in odločitev, da iz Trsta letiva v Birmingham, je padla v trenutku. U je bil zadolžen, da zrihta avto in najina angleško-škotska avantura se je začela.

Pojma nisem imela, da odhajam v drugo največje britansko mesto. Res pa je tudi, da je bilo to moje prvo potovanje na Otok, če odštejem prestopanja na letališču (vsakič znova Stansted). Vedela sem, da rabim funte (kako se človek razvadi in kako ga začne tole menjavanje valut sčasoma nervirati), vedela sem, da bomo vozili po levi, ampak s tem se nisem pretirano obremenjevala, saj sem vedela, da bo kot navdušen voznik celo pot vozil U. Na koncu mi je bilo malo žal, da nisem vsaj poskusila, ampak, kot pravijo, vse je za nekaj dobro in lahko si mislim, zakaj je bilo tako. Sva pa pozabila na adapter, ki ga je kasneje U med pospravljanjem sobe našel nekje v eni izmed škatel še s potovanja po Novi Zelandiji in niti ni vedel več, da ga ima. Z Birminghamom nisva želela preveč komplicirati, ker je bil najin glavni cilj severneje, vseeno pa sva morala prenočiti, saj sva prispela pozno popoldne. V dež in mraz, kakopak. Rešil naju je poljski par, ki se je tudi odločil preizkusiti, kako deluje CouchSurfing. Bogusia in Adam sta naju uvedla v poljsko sceno na Otoku, kjer Poljakov kar mrgoli. So pa zelo spoštovani (po besedah Angležev in Škotov) in pridni delavci. Prav zanimivo, Adam ureja posebno spletno stran za Poljake v Birminghamu (upam, da je pravi link). Prva večerja je bila prav »domača«. Ne vem sicer, kako že tole imenujejo Poljaki, ampak sarma je bila odlična.

Naslednji dan sva skočila še do centra Birminghama in kot se za takšnole potovanje spodobi, pojedla prvi angleški zajtrk, potem pa vzela pot pod noge proti severu. Garminu sva ukazala, naj naju pelje v Glasgow.

»Nebo nima mej,« je zapisano na mejnem (sic!) kamnu v vasici Topolovo v Benečiji. Sporočilo umetniške inštalacije, ki je nastala v sklopu festivala Postaja Topolovo, je zelo eksplicitno. Festival se je letos odvijal že šestnajsto leto in čeprav živim čisto blizu meje z Italijo (ki naj danes to več ne bi bila), sem bila v Topolovem letos prvič. Čez dan, zvečer, zavleče pa se tudi v noč, so na programu različni dogodki v sklopu festivala. Prepolno parkirišče pod vasjo je sicer nakazovalo, da se v Topolovem nekaj dogaja, a sva se z U. tja odpravila prezgodaj za festivalsko dogajanje, saj so bile uličice bolj ko ne prazne, med pohajkovanjem po vasici se je slišalo le žvenketanje jedilnega pribora, ki je odmevalo iz hišic, ki so tekmovale, katera je lepša od druge. Vse kamnite, a okrašene s prelepimi detajli, obarvane z živo rumeno, rdečo in modro, z zgledno negovanimi rožicami na oknih, z inštalacijami na vrtovih in s seksi trto, kot »must be« elementom. Vsa veleposlaništva očitno zgledno opravljajo svoje delo, saj pretiranih čakalnih vrst ni bilo opaziti. Na vrhu vasi, pod cerkvico, sva le našla nekaj živih duš, ki so pod improviziranim šotorom posedali pred začasno prodajalnico vsega. Ker sva bila za kosilo že dogovorjena, sva si naročila le pijačo in vrečkico suhih jabolk – v slovenščini. Vas me je očarala in naslednje leto se zagotovo udeležim tudi kakšnega dogodka na festivalu!

V petek zvečer sva z Nu prispeli v Bruselj in Dani naju je skupaj z Ivano povabil na »evrokratski after work drink«. Nekako v katergorijo »evrokratski« nisem sodila, »after work« na dopustu tudi ne pride v poštev, mi je bil pa »drink« všeč, zato sem se strinjala. Celi trgi preplavljeni z gručami mladih in v lepem vremenu je filing res pravi. Čisto nasprotje Luksiču. Človeka kar malce zamika, da bi se preselil gor … verjetno do prvega dežja. V petdnevnem pobegu na sever sem imela res srečo, saj (spet) ni padlo niti kapljice dežja. Že prvič, ko sem bila v Belgiji, sem bila brez dežnika in so mi rekli, da skoraj ni mogoče, da bo šlo skozi. Pa je šlo. In v drugič prav tako. V tretje gre rado, pravijo … Tudi pri mojem drugem obisku Bruslja je naneslo tako, da sem se prepustila vodenju skoraj lokalcem in še vedno nimam pojma, kje je kaj. Smo pa ob vstopu v center mesta naleteli na plakat, za katerega smo se vsi trije (Nu, Dani in jaz) strinjali, da je udeležba skoraj obvezna.

Do takrat smo imeli še nekaj časa, zato smo si šli ogledovati druge nagce … Najbolj znani je bil tudi tokrat oblečen, je pa bila njegova kolegica Jeanneke zato bolj na ekshibicionistično razpoložena.

Mimo čokoladnice pač ne gre … v Bruslju je čokolada dejansko alfa in omega … imajo jo za vse okuse in športe … Mene s temi žogicami za golf niso prepričali – hotela sem jim razložiti, da je moj najljubši šport izvajanje vaj (in predvsem sedenje) na terapevtski žogi in da imam doma takšno ogromno črno ter da bi rada kaj takšnega, pa me je le nadrla, da fotografiranje v njihovi čokoladnici ni dovoljeno. Pa nič!

Fotkanje drobnih detajlov velemesta …

In potem končno težko pričakovani shod Cyclonudista. Ko sem pofotkala že celo serijo takšnih in drugačnih prizorov, sem ugotovila, da si vsaj uradno fotkanja tile nagci ne želijo … no, videti ni bilo tako, saj so nekateri, kot je s spodnje fotke razvidno, kar lepo pozirali.

Vikend je bil super, na čase malo odpičen in po drugi strani tako zelo sladek. Fenomenalen recept za dobro voljo in nepozabne spomine. Hvala obema!

Ne, ne bom pisala o ministru Lukšiču, če je mogoče (še) kdo narobe prebral naslov, tokratna objava bo o Luksemburgu oz. Luksiču, kot ga nekateri ljubkovalno imenujejo. V slovenščini se zapis imena države in glavnega mesta razlikujeta (država je Luksemburg, glavno mesto pa Luxembourg) in ne vem natančno, katerega poimenuje Luksič, mogoče pa kar oba. Državici, ki ima nekaj manj kot pol milijona ljudi, vlada veliki vojvoda. Povsod je vse več ali manj v francoščini, nemščino na ulici le redko zaslediš, imajo še čisto svoj jezik – luksemburščino, ki se ga tudi skoraj ne sliši. Ogromno je portugalsko govorečih priseljencev. No, nasploh priseljencev. Po podatkih iz leta 2006 je imel Luksemburg 28,8 priseljencev na 1000 prebivalcev. Po občutku bi rekla, da jih je še več – vsaj v glavnem mestu zagotovo. Po majhnosti, sterilnosti malce spominja na Slovenijo, tudi glavno mesto je kar simpatično, čeprav se vsi, ki so »obsojeni« na kratko- ali dolgoročno bivanje tam, s tem po navadi ne strinjajo. Verjetno res manjka malo več dogajanja, ampak evropske inštitucije so že vedele, kam se je treba postaviti. Ne predstavljam si, da bi zaposlovali toliko mladih ljudi npr. v Španiji ali v Grčiji. Ja, kdo bi pa delal? Vsi gredo večinoma v Bruselj ali v Luksemburg, da si naberejo izkušenj, da dobro zaslužijo, ampak živeli pa tam ne bi. Vsaj tisti, s katerimi sem se pogovarjala. V Luksemburg verjetno ne bi šla nikoli v življenju, če ne bi pred kratkim Nu tam dobila prevajalske prakse. In ker nizkocenovniki res letijo po nizkih cenah (in na srečo dovolj visoko), je takšno priložnost le treba izkoristiti. In tale izletek je bil res bolj zaradi tega, da sem razbila monotono neosebno četanje po netu in zaradi vikenda, ki sva ga potem preživeli z Danijem v Bruslju …

Luksemburg vsekakor ni bila ena izmed držav, v katero bi si neizmerno želela že vse življenje, ampak naneslo je tako, da je konec prejšnjega meseca pač padel Luksemburg. Že večkrat sem najbrž napisala, da rada potujem tudi (ali kar predvsem) zaradi ljudi. Tokrat sem se potovanja še bolj veselila, saj sem vedela, da drugače kot super z ljudmi, ki jih bom obiskala, pač ne more biti. Ampak do Luksemburga pravzaprav še pridemo. Ker je Nu v četrtek pridno delala in ker je Nemčija povsem blizu Luksemburga in ker se zadnje čase delam, da se učim nemško, sem se odločila, da preverim, kako se kaj obnese moja dojč v praksi. No ja, o rezultatih tega testiranja raje ne bi, sem se pa zato ogledala Trier, simpatično mestece v bližini meje z Luksemburgom, iz katerega se marsikdo na delo v Luxembourg vozi z vlakom, saj so cene stanovanj v Trierju več kot za polovico nižje kot v Luxembourgu. Trier, ki se nahaja na vinorodnem območju ob reki Mozeli, naj bi bilo najstarejše nemško mesto in rojstni kraj Karla Marxa. Tja sem se odpravila kot čisto prava turistka s fotoaparatom v roki. Najprej sem butnila v črna vrata oz. Porta Nigra. Pojma nimam, kdo jih je tako zasvinjal, ampak res bi bil že čas, da se mestne oblasti malo zganejo in očistijo to svinjarijo z vrat. Potem sem se malo sprehodila pa uličicah in trgih (ne, niti poskusila se nisem orientirati, ker v takšnih majhnih mestecih se res ni mogoče zgubiti), našla katedralo in evangeličansko cerkev, pa še eno palačo in parkec, v katerem je ležalo in počivalo staro in mlado. Nekateri so se odločili za malo romantike in so kar tam zakurili ogenj. Ambient je bil kar pravi, vendar ker so nekateri v tistem času že oddelali svoje, je bil čas, da se vrnem nazaj v Luksemburg. Naj na koncu le še priznam, da kaj dlje od »danke« in »bitte, eine (s prstom pokažem na želeno)« pač nisem šla. Sem pa povsem prepričana, da glede na naglas niso ugotovili, da nisem Nemka …