Grrrr…

Koliko nas Grrrrmi?


site statistics

Kategorije

 

Junij 2017
P T S Č P S N
« Jan    
 1234
567891011
12131415161718
19202122232425
2627282930  

Arhiv

Ponovna snidenja

9.01.2011

Večina rednih (nekaj najbolj vztrajnih vas je še, kajne?) zahajačev na tole stran vas verjetno ve, da je pisanje bloga zastalo zaradi enih drugih pisarij, ki so trenutno (no, že kar nekaj časa) aktualne. Ker pa je blog pravzaprav nastal z namenom, da se seznanim s tem orodjem, da tudi sama poskusim to, o čemer sicer pišem, je verjetno zdaj čas, da nekako zaokrožim (zaključim?) tudi pisanje tukaj gor. Grrrr… blogec je bil najbolj aktiven za časa mojih potovanj in na sredi enega (že predlanskega) je vse skupaj zastalo. Kot že rečeno, ne zaradi pomanjkanja materiala, predvsem zaradi pomanjkanja časa, pa tudi volja je bolj ko ne šepala.

Pa se vrnimo nazaj v julij 2009. Škotska. Pokrajina je nepozabna, s potovanja sva navkljub tipično škotskemu vremenu (ali prav zaradi njega) prinesla nekaj enkratnih fotografij – za katere dvomim, da jih sploh še znam naložiti na blog.  Edinburgh je res mesto, ki začara, Glasgow pa mi ostaja v spominu zaradi ljudi, ki sva jih spoznala. So posamezniki, za katere veš, da jih boš spet videl, navkljub kilometrom, ki te ločujejo, in Duncan je eden izmed njih. Po tem, ko smo se spoznali v Glasgowu, po dneh in nočeh, ki smo jih preživeli skupaj, je kmalu prišel tudi on v naše kraje. In nekako vem, da se bomo spet videli. Tisto potovanje sva zaključila v Cambridgeu, kjer sva spoznala Lou in Alexa. In guess what … lani maja sta prišla v Slovenijo.

Septembra 2009 sva se spet namenila proti Otoku. Tokrat zaradi U.-jeve ljubezni do nogometa (obiski nogometnih tekem na vsakem potovanju tudi postajajo že stalnica), jaz pa se nisem prav dosti pritoževala. S klapo z naših koncev in z nekaj Angleži, ki tudi občasno živijo v Sloveniji, smo se odpravili na Wembley – na prijateljsko tekmo med Anglijo in Slovenijo. Londona kaj dosti več od stadiona nisem videla, torej bo treba s tem namenom še enkrat v to prestolnico (in glej ga zlomka, Škot Duncan sedaj živi prav v Londonu. Naključje?). Smo si pa zato ogledali jugozahodni del Anglije – stacionirani smo bili v nekakšnem kmečkem turizmu v Staplowu blizu Ledburyja, na hitro pa smo zadnji dan skočili tudi v Wales.

Zima me je zapečkarsko držala na toplem vse do srede marca, ko sem službeno potovala v Valladolid, z obveznim postankom v Madridu seveda. Spet snidenja s starimi prijatelji “od vedno” – Jorge, s katerim sva se spoznala leta 2002 na kampu za prostovoljno delo na Portugalskem, je bil odličen vodič po barčkih Valladolida. Fidel nama je s Tejo oddal stanovanje, ko sva bili na Erasmus izmenjavi v Madridu, zato obiski tega mesta nujno vključujejo vsakokratne cañe s Fidelom. Parfum, ki mi ga je leta 2005 kupil za novo leto, je še vedno moj najljubši. Pa Luis in Pedro, vsak s svojo klapo. In naturalizirana Španka Nuša in Farni s celo klapo. Ah, Madrid je vsekakor več kot le moj drugi dom. To se čuti, četudi le prestopam na Barajasu.

Aprila 2010 sva bila namenjena na Sicilijo, pa nama je zagodel vulkanski dim, zaradi katerega so odpovedali let. Ampak človek se dopustu ne odpove kar tako, zato sva spakirala prtljago (veliko nje) in se z avtom podala proti Toscani. Namenila sva se v Garfagnano (krasna, a turistično še neodkrita dolinica med Apunaskimi Aplami in Apenini), kjer sva ostala skoraj celih 14 dni. Sva pa šla vmes tudi malo naokrog, do Lucce (kjer sva med prvomajskimi prazniki na tisti dan srečala kakih 100 Slovencev), pa na obisk k U.-jevemu staremu znancu Stefanu, čigar vložene višnje v žganju še čakajo v omari, ostale dobrote pa sva kaj kmalu pomezila.

Vrstili so se dnevi, ko sva oba veselo delala in čakala na najin zadnji lanski dopust novembra. Argentina. Ker sva verjetno ena izmed redkih osebkov v Sloveniji, ki v Argentnini nima nikakršnega sorodstva, sva se obrnila na mojo bivšo sošolko Almo, ki sedaj s svojim bodočim možekom živi v okolici Buenos Airesa. Enkratno so naju sprejeli medse, naju seznanili z njegovo družino, nama razkazali mesto, naju peljali na nogometno tekmo prve lige in predstavili svoj način življenja – enostavno največ, kar lahko na takem potovanju doživiš. In ja, tudi z njimi se bomo zagotovo spet videli, tako da slovo niti ni bilo pretežko. Je pa bilo težko slovo od 30 in več stopinj, ki so jih takrat imeli v Argentini, ko sva odhaja v to zimo, ki je pri nas nič kaj prijetna. In težko je bilo slovo od slapov Iguazú in od neverjetnih razgledov na pokrajino okrog Salte, na Mendozo, na Buenos Aires in na zadnji tango … v Parizu? Mogoče pa res. A najprej je treba začeto končati. Tudi tale blog. In mogoče se potem tudi tu ponovno snidemo.

  • Share/Bookmark

Prvič (zares) na Otoku

17.09.2009

Zadnje čase je vedno manj časa za priprave na izlete in potovanja (verjetno tudi zato, ker je bilo to obdobje res bogato z nomadskim načinom življenja). Vedno pogosteje se namreč dogaja, da pripravljalno obdobje traja le kakšen dan (oziroma le kakšno uro tega dneva) in vključuje zgolj pakiranje – v paniki, kakopak. Še to na koncu tik pred čekiranjem na letalo brezupno obračamo žepe in iščemo osebno izkaznico, izkaznica zdravstvenega zavarovanja pa najraje ostane kar doma. Letos je bila Škotska ena izmed bolj priljubljenih poletnih destinacij – kar trije meni poznani osebki so se v poletnih mesecih odpravili gor. Vsi večinoma zelo zorganizirani in z že nekaj mesecev v naprej rezerviranimi prenočišči in določenimi pikicami na zemljevidu. Ker nama z U tovrstno planiranje potovanj ni blizu in greva raje naokrog »po občutku«, naju (beri: mene) je malo zaskrbelo, saj naj bi bilo v poletnih mesecih nemogoče najti prenočišča na Škotskem. Zato sem se spet spomnila na CouchSurfing in poslala par mejlov, če naju kdo vzame pod streho, naredila sem tudi nekaj rezervacij B&B-jev, vsega pa seveda nisem splanirala, ker če ne to pač ne bi bile več prave počitnice oziroma aktivnice, kot jih po novem imenujem. Na nekem popotniškem forumu sem prebrala, da so do Birminghama ugodne karte in odločitev, da iz Trsta letiva v Birmingham, je padla v trenutku. U je bil zadolžen, da zrihta avto in najina angleško-škotska avantura se je začela.

Pojma nisem imela, da odhajam v drugo največje britansko mesto. Res pa je tudi, da je bilo to moje prvo potovanje na Otok, če odštejem prestopanja na letališču (vsakič znova Stansted). Vedela sem, da rabim funte (kako se človek razvadi in kako ga začne tole menjavanje valut sčasoma nervirati), vedela sem, da bomo vozili po levi, ampak s tem se nisem pretirano obremenjevala, saj sem vedela, da bo kot navdušen voznik celo pot vozil U. Na koncu mi je bilo malo žal, da nisem vsaj poskusila, ampak, kot pravijo, vse je za nekaj dobro in lahko si mislim, zakaj je bilo tako. Sva pa pozabila na adapter, ki ga je kasneje U med pospravljanjem sobe našel nekje v eni izmed škatel še s potovanja po Novi Zelandiji in niti ni vedel več, da ga ima. Z Birminghamom nisva želela preveč komplicirati, ker je bil najin glavni cilj severneje, vseeno pa sva morala prenočiti, saj sva prispela pozno popoldne. V dež in mraz, kakopak. Rešil naju je poljski par, ki se je tudi odločil preizkusiti, kako deluje CouchSurfing. Bogusia in Adam sta naju uvedla v poljsko sceno na Otoku, kjer Poljakov kar mrgoli. So pa zelo spoštovani (po besedah Angležev in Škotov) in pridni delavci. Prav zanimivo, Adam ureja posebno spletno stran za Poljake v Birminghamu (upam, da je pravi link). Prva večerja je bila prav »domača«. Ne vem sicer, kako že tole imenujejo Poljaki, ampak sarma je bila odlična.

Picture 010

Naslednji dan sva skočila še do centra Birminghama in kot se za takšnole potovanje spodobi, pojedla prvi angleški zajtrk, potem pa vzela pot pod noge proti severu. Garminu sva ukazala, naj naju pelje v Glasgow.

01

02

03

  • Share/Bookmark

El cielo no tiene frontera

15.08.2009

»Nebo nima mej,« je zapisano na mejnem (sic!) kamnu v vasici Topolovo v Benečiji. Sporočilo umetniške inštalacije, ki je nastala v sklopu festivala Postaja Topolovo, je zelo eksplicitno. Festival se je letos odvijal že šestnajsto leto in čeprav živim čisto blizu meje z Italijo (ki naj danes to več ne bi bila), sem bila v Topolovem letos prvič. Čez dan, zvečer, zavleče pa se tudi v noč, so na programu različni dogodki v sklopu festivala. Prepolno parkirišče pod vasjo je sicer nakazovalo, da se v Topolovem nekaj dogaja, a sva se z U. tja odpravila prezgodaj za festivalsko dogajanje, saj so bile uličice bolj ko ne prazne, med pohajkovanjem po vasici se je slišalo le žvenketanje jedilnega pribora, ki je odmevalo iz hišic, ki so tekmovale, katera je lepša od druge. Vse kamnite, a okrašene s prelepimi detajli, obarvane z živo rumeno, rdečo in modro, z zgledno negovanimi rožicami na oknih, z inštalacijami na vrtovih in s seksi trto, kot »must be« elementom. Vsa veleposlaništva očitno zgledno opravljajo svoje delo, saj pretiranih čakalnih vrst ni bilo opaziti. Na vrhu vasi, pod cerkvico, sva le našla nekaj živih duš, ki so pod improviziranim šotorom posedali pred začasno prodajalnico vsega. Ker sva bila za kosilo že dogovorjena, sva si naročila le pijačo in vrečkico suhih jabolk – v slovenščini. Vas me je očarala in naslednje leto se zagotovo udeležim tudi kakšnega dogodka na festivalu!

Picture 008

Picture 010

Picture 019

Picture 024

Picture 029

Picture 042

  • Share/Bookmark

Skoraj sami nagi

13.08.2009

V petek zvečer sva z Nu prispeli v Bruselj in Dani naju je skupaj z Ivano povabil na »evrokratski after work drink«. Nekako v katergorijo »evrokratski« nisem sodila, »after work« na dopustu tudi ne pride v poštev, mi je bil pa »drink« všeč, zato sem se strinjala. Celi trgi preplavljeni z gručami mladih in v lepem vremenu je filing res pravi. Čisto nasprotje Luksiču. Človeka kar malce zamika, da bi se preselil gor … verjetno do prvega dežja. V petdnevnem pobegu na sever sem imela res srečo, saj (spet) ni padlo niti kapljice dežja. Že prvič, ko sem bila v Belgiji, sem bila brez dežnika in so mi rekli, da skoraj ni mogoče, da bo šlo skozi. Pa je šlo. In v drugič prav tako. V tretje gre rado, pravijo … Tudi pri mojem drugem obisku Bruslja je naneslo tako, da sem se prepustila vodenju skoraj lokalcem in še vedno nimam pojma, kje je kaj. Smo pa ob vstopu v center mesta naleteli na plakat, za katerega smo se vsi trije (Nu, Dani in jaz) strinjali, da je udeležba skoraj obvezna.

Picture 186

Do takrat smo imeli še nekaj časa, zato smo si šli ogledovati druge nagce … Najbolj znani je bil tudi tokrat oblečen, je pa bila njegova kolegica Jeanneke zato bolj na ekshibicionistično razpoložena.

Picture 203

Picture 215

Mimo čokoladnice pač ne gre … v Bruslju je čokolada dejansko alfa in omega … imajo jo za vse okuse in športe … Mene s temi žogicami za golf niso prepričali – hotela sem jim razložiti, da je moj najljubši šport izvajanje vaj (in predvsem sedenje) na terapevtski žogi in da imam doma takšno ogromno črno ter da bi rada kaj takšnega, pa me je le nadrla, da fotografiranje v njihovi čokoladnici ni dovoljeno. Pa nič!

Picture 205

Fotkanje drobnih detajlov velemesta …

Picture 190

Picture 195

In potem končno težko pričakovani shod Cyclonudista. Ko sem pofotkala že celo serijo takšnih in drugačnih prizorov, sem ugotovila, da si vsaj uradno fotkanja tile nagci ne želijo … no, videti ni bilo tako, saj so nekateri, kot je s spodnje fotke razvidno, kar lepo pozirali.

Picture 223

Picture 227

Vikend je bil super, na čase malo odpičen in po drugi strani tako zelo sladek. Fenomenalen recept za dobro voljo in nepozabne spomine. Hvala obema!

Picture 232

  • Share/Bookmark

Luksič

12.08.2009

Ne, ne bom pisala o ministru Lukšiču, če je mogoče (še) kdo narobe prebral naslov, tokratna objava bo o Luksemburgu oz. Luksiču, kot ga nekateri ljubkovalno imenujejo. V slovenščini se zapis imena države in glavnega mesta razlikujeta (država je Luksemburg, glavno mesto pa Luxembourg) in ne vem natančno, katerega poimenuje Luksič, mogoče pa kar oba. Državici, ki ima nekaj manj kot pol milijona ljudi, vlada veliki vojvoda. Povsod je vse več ali manj v francoščini, nemščino na ulici le redko zaslediš, imajo še čisto svoj jezik – luksemburščino, ki se ga tudi skoraj ne sliši. Ogromno je portugalsko govorečih priseljencev. No, nasploh priseljencev. Po podatkih iz leta 2006 je imel Luksemburg 28,8 priseljencev na 1000 prebivalcev. Po občutku bi rekla, da jih je še več – vsaj v glavnem mestu zagotovo. Po majhnosti, sterilnosti malce spominja na Slovenijo, tudi glavno mesto je kar simpatično, čeprav se vsi, ki so »obsojeni« na kratko- ali dolgoročno bivanje tam, s tem po navadi ne strinjajo. Verjetno res manjka malo več dogajanja, ampak evropske inštitucije so že vedele, kam se je treba postaviti. Ne predstavljam si, da bi zaposlovali toliko mladih ljudi npr. v Španiji ali v Grčiji. Ja, kdo bi pa delal? Vsi gredo večinoma v Bruselj ali v Luksemburg, da si naberejo izkušenj, da dobro zaslužijo, ampak živeli pa tam ne bi. Vsaj tisti, s katerimi sem se pogovarjala. V Luksemburg verjetno ne bi šla nikoli v življenju, če ne bi pred kratkim Nu tam dobila prevajalske prakse. In ker nizkocenovniki res letijo po nizkih cenah (in na srečo dovolj visoko), je takšno priložnost le treba izkoristiti. In tale izletek je bil res bolj zaradi tega, da sem razbila monotono neosebno četanje po netu in zaradi vikenda, ki sva ga potem preživeli z Danijem v Bruslju …

Picture 129

Picture 134

Picture 146

Picture 152

Picture 175

  • Share/Bookmark
Starejši zapisi »