Grrrr…

Še vedno na jugu Španije, v provinci Almeríe, se nahaja naravni park Cabo de Gata. Obala je vulkanskega izvora in je, čeprav jo verjetno redkokdo pri nas pozna, daljša od slovenske obale, meri namreč 63 km. Plaže so slikovite, peščene, poleti priljubljena točka ljubiteljev masovnega turizma, v nesezoni pa so vasice v tem predelu prava mesta duhov. Samo okrog 3.500 ljudi naj bi živelo v narodnem parku (po podatkih iz leta 1997), turistov pa so našteli 500.000 (predvsem poleti). Dejansko je bil najlepši pogled na obalo prav iz avta, saj je takrat, ko smo mi bili tam, močno pihalo in navkljub lepemu vremenu se je le en član naše odprave opogumil in šel do kolen v vodo. Pa še njemu je bilo kmalu žal, čeprav tega ni naglas povedal. V edinem takrat odprtem lokalu v vasi smo naročili sladoled (tudi to smo kasneje obžalovali, prvič, ker je bilo zaradi vetra hladno, in drugič, ker sladoled ni bil svež, kar glede na število turistov v tistem obdobju ni nič čudnega). Iz avta smo na poti nazaj opazili tudi soline, vendar je volje za oglede tisti dan že kar malo primanjkovalo, glede na to da smo si na isti dan ogledali že puščavo Tabernas, do našega hipijevskega doma v Órgivi pa smo imeli tudi še par ur vožnje.

Puščava Tabernas se nahaja v Andaluziji, v Španiji, v provinci Almería in če dobro napnemo oči, lahko (še v maju) vidimo celo zasnežene vrhove Sierre Nevade. Zaradi podobnosti s severnoameriškimi puščavami je bila pogosto kraj snemanja špageti vestrnov. Snemalne kraje še danes uporabljajo, le da so sedaj v obliki zabaviščnega parka, katerega vstopnina je močno zasoljena. Španci pač ne bi bili Španci, če prav iz vsake stvari ne bi poskušali nečesa iztržiti. Najprej smo se ustavili na enem izmed teh snemalnih krajev, se prvič pofotkali v puščavi, potem pa splezali na hribček poleg in z zumom Zumkota preverili, kaj je spodaj zanimivega. Ker nam vse skupaj ni delovalo preveč pristno špansko, smo se odločili, da se odpravimo da kraja Tabernas.

Tam smo bili bolj ko ne edini turisti, spominjali smo na Japonce in Japonke, čeprav (ali prav zato ker) smo imeli slednje (z malo pisane) samo na nogah. Takrat že dobro razširjeni želodčki so nas opominjali, da je nastopil njihov čas. Vstop dveh žensk (v majčkah brez rokavov) v restavracijo je požel žvižge in soglasno smo se strinjali (tudi glede na ponudbo), da to mogoče ne bo kraj, ki bi zadovoljil naše kulinarične želje in potrebe. V drugi restavraciji smo imeli več sreče, čeprav eden od natakarjev, navkljub temu da sem ga ogovorila v španščini, ni želel komunicirati z nami, ampak je stvar prepustil nadrejenemu. Šefe se je izkazal za zelo prijaznega in ustrežljivega, s ponudbo je pomiril tudi naše želodčke, ki so bili pripravljeni za vzpon na manjši hribček z utrdbo nad krajem Tabernas, kjer je sledil še en fotosešn.

Prav gotovo nisem ne prva ne zadnja, ki jo je Alhambra (ponovno) očarala. V Granadi sem bila tokrat tretjič, v Alhambri pa drugič. Leta 1999, ko internet še ni bil na vsakem vogalu in ko sem bila kot popotnica še popolnoma nepopisan list, pač nisem vedela, da v Alhambro ne moreš kar tako. Karte za Alhambro moraš rezervirati vsaj kakšen teden prej, za poletno sezono pa si upam staviti, da se je treba še bolj podvizati. Mi smo bili tam konec aprila in pretirane gneče še ni bilo. Je bil pa pretiran mraz, ki se za Andaluzijo nikakor ne spodobi. Vendar tudi nizke temperature niso mogle ohladiti našega navdušenja nad Alhambro, čeprav je za konec, ko smo bili tako ali tako že vsi premraženi, le posijal sonček, a kaj ko so nas redarji že podili ven. Kot ponavadi sledijo fotke oz. Alhambra skozi moje učke … Zaznale so tole (in še kakšnih dodatnih 300 fotk) …

Popolnoma brez kakršnegakoli priporočila in brez poznavanja razmer smo se glede na prijaznost in »normalnost« receptorja odločili za najem hiške (t. i. cortija) v Órgivi, vasici v Andaluziji s pogledom na najvišji vrh celinske Španije, v aprilu še zasnežen Mulhacén. Ceste do Órgive so bile zavite, spremljale so nas nevihte, za ovinki so nas strašile ogromne vetrnice, v Órgivi pa nas je pričakal dejansko prijazen receptor (in ne, za bazen nismo potrebovali kopalnih kap), cortijo je bil simpatičen, kaj več pa tisti večer nismo videli, saj je bilo, ko smo prispeli, že povsem temno. Vse, kar smo uspeli izvedeti iz prospekta o vasici, je bilo, da se ob četrtkih v centru odvija tržnica, na kateri prodajajo vse sorte, pokazat pa se pridejo tudi hipiji. Ni bilo treba čakati do četrtka, že naslednje jutro je bila vas polna hipijev – velikih in malih, starih in mladih, predvsem pa večinsko angleško govorečih. Kolonija hipijev v Andaluziji. Lep kraj so si izbrali, ni kaj.

Kot že rečeno, je Madrid idealna izhodiščna točka za najrazličnejše izlete v okolici. En dan naših počitnic smo izkoristili za pobeg v Dolino padlih (šp. Valle de los Caídos), kjer sem bila tudi sama prvič, navkljub dejstvu, da sem bila v Španiji (in v Madridu) tolikokrat, da sem že pred časom nehala šteti vse izlete tja ter daljša in krajša bivanja tam. Verjetno tja nisem šla, ker kraj med Španci (predvsem med tistimi, ki z mano delijo vsaj približno podobno politično usmeritev in s katerimi sem imela večino stikov) ni pretirano priljubljen. Tu se namreč nahaja spomenik žrtvam španske državljanske vojne, postavil pa ga je Franco, ki je na tem mestu tudi sam pokopan. Baziliko so med leti 1940 in 1959 gradili politični zaporniki in stvar je dejansko impozantna. Votlina je bila v skalo izdolbena tako, da bi bil ta Francov mavzolej večji od bazilike Sv. Petra v Rimu, vendar se je papež Janez XXIII. želel otresti konkurence in zato so morali v vhodnem delu zgraditi pregrado, pred katero del bazilike ni bil posvečen. Čeprav so v Dolini padlih pokopani pripadniki obeh strani (trupla republikancev so po vojni tja premestili), napis ¡Caídos por Dios y por España! (Padli za Boga in za Španijo) nakazuje povezavo Francovega nacionalističnega režima s katoliško cerkvijo. Toliko iz Wikipedije. Naj dodam še, da smo se mi v Dolino padlih odpravili z avtobusom iz Madrida, ki pa te pusti spodaj na cesti in ko smo kupili vstopnice, nam gospod vstopničar, ko smo ga vprašali, če lahko gremo gor peš, ni niti namignil, da je do tja še vsaj pet kilometrov hoda. Ko smo po približno dveh prehojenih kilometrih v daljavi ugledali križ, ki naj bi nakazoval naš cilj, smo se odločili, da poskusimo s štopanjem. Španci neradi ustavljajo štoparjem in zato nismo imeli velikega upanja. Smo pa poiskusili s pretvezo, da sem jaz štopala, moška pa sta šla naprej in se delala, da nismo skupaj. Že skoraj tik pod vrhom mi je uspelo uštopati Romuna, ki pa je v avtu že prevažal drugega štoparja – Rusa. Malce sta se zgrozila, ko sta se za mano v avto spravila še moška predstavnika, ampak na koncu smo se kar spoprijateljili. “Vzhodnoevropsko” prijateljstvo, pač. Dolina, ki je vsekakor vredna ogleda, čeprav se s svojim obiskom raje ne hvalite preveč Špancem.